English

galerija equrna, gregorčičeva 3
ljubljana, slovenija
+386 (0)1 25 27 123
+386 (0)41 220 654

info@equrna.si
ponedeljek - petek   12 - 19
sobote, nedelje, prazniki zaprto 

po predhodnem dogovoru odprto tudi izven delovnega časa

 

 

ALUO prehod:

Razstava študentk in študentov Oddelka za slikarstvo

Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO)


Galerija Equrna, Gregorčičeva 3, Ljubljana

5. 12. 2017 – 12. 1. 2018


Odprtje v torek, 5. decembra 2017, ob 19.00.


△ predstavlja tri avtorje in je tudi tretja v nizu razstav, ki se bodo v Galeriji Equrna zvrstile pod skupnim imenom ALUO prehod.

 

 

 

Mentorji o avtorjih:


Rok HORVAT


Če velja, da slikarstvo ni medij med mediji, pač pa da je poleg tega, da se izvršuje na sebi

specifičen način, predvsem način mišljenja in delanja, iz katerega izhaja marsikaj, potem to

posebej velja za Roka Horvata. Še kot študentu mu to, da odlično obvlada predstavljanje

vidnega sveta in upodabljanje, ni zadostovalo. Imel je in ima svojo agendo, svojo pot

raziskovanja slikarstva onkraj podobe ali to-kraj podobe, če hočete. Njegove slike so definirane

in stokrat premišljene na vseh delih površine, tega omejenega prostora svobode in odločitev.

Aktualnost in zgodovina se prepleteta in nastajajo dela z izredno močnim izžarevanjem,

posebna in edinstvena, vendar pa tudi znana in povezana z iskanjem bistvenega.

(Izr. prof. Bojan Gorenec)


Dalea KOVAČEC


Dalea Kovačec je mlada vizualna umetnica, ki v središče svoje prakse postavlja spomin.

Umetnica svoje formalno raznoliko in večplastno umetniško ustvarjanje udejanja v hibridni

praksi, kjer slikarstvo, risba, knjiga umetnice, video in zvok tvorijo dinamičen dialog. Umetnica

nam skozi različna dela znova in znova kaže, kako krhka, gnetljiva, lahko vodljiva, iz ene

podobe v drugo spreminjajoča se snov je pravzaprav spomin. Dalea Kovačec se je s lastnimi

spomini soočila v seriji slikarskih del ter v knjigi umetnice s skupnim naslovom Prikrojeni

spomini (2016). Umetnica črpa iz “dialoga podob” med lastnimi spomini ter podobami iz

družinskega albuma, ki je te spomine dopolnjeval ter hkrati omejeval. Ta dialog ji služi kot

vsebina za knjigo ter kot slikarski motiv. Tekom umetniškega procesa je umetnica prišla do

spoznanja, da so spomini nematerialni konstrukt, ki se udejanja zdaj tako, zdaj drugače. Knjigo

umetnice Prikrojeni spomini lahko razumemo kot avtoričino pot skozi lastne spomine ter tudi kot

beleženje procesa upodabljanja le teh. Until the end of Memory (2017) je v resnici dialog med

zvočnim posnetkom in digitalizirano gibljivo podobo. Delo, ki nas potisne natančno med zvok in

podobo, morda lahko razumemo kot poetični hommage Wimu Wendersu in njegovemu

distopično vizionarskemu filmu. Ko vstopimo v postavitev Until the end of Memory in nas

računalniško generiran glas sprašuje po dogodkih iz naše preteklosti, postanemo zgolj nemočna

priča obsesivnemu brisanju najdragocenejših lastnih spominov, ki jih dandanes preko družabnih

omrežij delimo s stotisočerimi gledalci, vse do konca spomina. Ali, kot pravi umetnica:

“Dandanes ne snemamo osebnih dogodkov z namenom, da si jih bomo kasneje ogledali in s

tem obujali spomine na dogodke v preteklosti. Ti posnetki so postali naš spomin.”

(Izr. prof. mag. Žiga Kariž)


Blažka KRIŽAN


Likovna dela Blažke Križan se v samem snovanju začnejo dobesedno na začetku. Se pravi pri

samem temeljniku, izbiri papirja oziroma njegovih različnih tehničnih specifik, njegove svetlobne

odzivnosti, časovne trajnosti in karakterju materialnega čutnega učinkovanja. V njenih delih se

linija pojavlja kot zareza in avtorica se pri tem referenčno naslanja na dela Lucia Fontane, na

prostorske koncepte, na vključevanje praznine kot dodano prostorsko dimenzijo. Ali kot navaja

avtorica, je oskrunjenje (rezanje) slikovne površine lahko konstruktivno dejanje, ki transformira

temeljnik v membrano in dovoljuje gledalcu, da preseže izkustvo fizične materije, ko si mentalno

rekonstruira dejanje perforacije. V samem postopku je vsaka zareza v papir dokončna odločitev

brez možnosti povratka. Nekako tako, kot v belinah Roberta Rymana. Zakaj beline? Ker so na

njih napake najbolj vidne. In potem postane zelo pomembna izbira sestave barve, odločitev o

njeni viskoznosti, izbira debeline čopiča in podobno, o čemer je Ryman lahko govoril zelo

detajlno tudi v večstranskih intervjujih. Podoben ustvarjalen pristop, podkrepljen z izjemno

senzibilnostjo, je viden tudi v delih Blažke Križan, ki osupnejo gledalca ne le z izvedbo, temveč

tudi in predvsem z igro svetlobe, ki pred našimi očmi predstavlja motiv v večni nesnovni

premeni.

(Izr. prof. Zmago Lenàrdič)