English

galerija equrna, gregorčičeva 3
ljubljana, slovenija
+386 (0)1 25 27 123
+386 (0)41 220 654

info@equrna.si
ponedeljek - petek   11 - 19
sobote, nedelje, prazniki zaprto 

po predhodnem dogovoru odprto tudi izven delovnega časa

OD TORKA DO ČETRTKA

2. - 4. september 2014

Vabljeni na najkrajšo skupinsko razstavo v galeriji Equrna.

Umetniki: Aleksij Kobal, Marjan Gumilar, Metka Krašovec, Robi Lozar, Žiga Okorn, Dare Birsa, Mito Gegič,

Zdenka Žido, Sandi Červek, Zmago Lenardič, Ksenija Čerče, Mitja Ficko, Manja Vadla, Jiri Kočica, Sašo Vrabič, Anja Jerčič,

Barbara Jurkovšek, Špela Jeretina, Sergej Kapus

postavitev: Arne Brejc 

---

Jože Slak - Đoka

  1951 - 2014

 

Jože Slak, ki smo ga vsi poznali pod nadimkom Džoka, je bil član Equrne od prvega dne. Ni bil enostaven član, bil je nekaj posebnega. Če je bilo treba v prvih letih obstoja naše galerije priskočiti na pomoč in opraviti vsa mogoča ročna in strokovna dela, je bil neutruden, prijazen sodelavec in če se je bilo treba o delovanju galerije kritično izreči, ni skoparil z besedami. Njegova kritka je bila osebna, neprizanesljiva. Hoté je bil obstranec, samohodec, ni ga bilo mogoče strpati v utečene kritiške kategorije in poimenovanja. Mogoče je bil edini resnični predstavnik t. i. bad paintinga, ki je znal iz popularne imažerije – in ta je vsebovala vse ustrezne kategorije in vsebine, od Jezusa do pornografije – ustvariti prave mojstrovine ironične domišljije. Viri zanjo so bili veliko bolj široki in svetovljanski, kot bi na prvi pogled sklepali. Njegove rezbarske slike so bile pokrite z najbolj kričečimi barvami, toda izhodišča so bila skrajno intelektualna: japonska umetnost (ki jo je poznal iz prve roke in je obvladal osnove japonščine), evropsko slikarstvo 19. in 20. stoletja, eksperimentalna glasba, sodobne raziskave v kemiji, biologiji in nevroznanosti. Slike iz zadnjih let so bile prave sinteze novega, skoraj znanstvenega navdiha, in natančne čutne izvedbe. In vendar: ko je nekaj odkril, že je bil znova na poti k neznanemu.

Izza konfliktne osebnosti – njegovo načelno stališče je bilo, da mora v življenju in ustvarjanju nasprotovati vsaki utečeni šoli, okusu in bontonu ter družbenim razmeram – se je v resnici skrivala strašno občutljiva psiha. Zato je bil eden redkih povsem originalnih slikarjev slovenskega postmodernizma z velikim ustvarjalnim razponom: od izzivalnega, duhovitega in kritičnega izraza, pa vse do sublimnega. Tak je bil v delu in življenju: ironičen in nikdar ciničen, kritičen in nikdar neobčutljiv, izjemno inteligenten, pa vendarle skrit v robustni prozi, vseskozi izzivalen, da je sebe zmeraj pognal na rob izkušnje, duhovno in telesno. Enkraten.