2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 
 
Uršula Berlot
VANITAS
večmedijska postavitev
3. 7. - 27. 7. 2012
---

---

FRAKTAL, 2012 AVTOPORTRET, camera oralis, 2012

sodelovanje: Uroš Abram

VANITAS - AVTOPORTRET, 2012 VANITAS - anatomske transfiguracije, 2012

zvok: SCANNER

tehnična sodelavka: Sunčana Kuljiš

 

Uršula Berlot

Vanitas

Galerija Equrna

3. – 27. julij 2012



Projekt Vanitas je večmedijska postavitev, ki raziskuje odnos med identiteto, zaznavo in telesom v povezavi s klasično umetniško temo vanitas. Odpira vprašanje danes težko določljivih mej med mentalnim, telesnim in tehnološkim, pri čemer se inspirira v sodobnih znanstvenih teorijah o nevrološkem delovanju našega telesa in anatomiji. Projekt raziskuje nove oblike možnih povezovanj med umetnostjo in znanostjo ter si zastavlja vprašanje o vlogi (novih) medijev v razvoju obeh področij. Temelji na različnih eksperimentih z radiološkimi tehnikami snemanja telesa (magnetna resonanca, klasični rentgen), ki jih izvajamo v sodelovanju z Inštitutom za radiologijo na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.


Delo Anatomske transfiguracije raziskuje učinke novih (medicinskih) načinov vizualiziranja in mediatiziranja telesne notranjosti na odnos in vrednotenje telesa danes. V širši perspektivi preizprašuje tradicionalno dihotomijo telesnega in duhovnega, minljivega in večnega, vprašanja klasične teme vanitas. Transfiguracija anatomskih fragmentov posnetih s klasično rentgensko tehniko v novo estetsko podobo izvede rekontekstualizacijo znanstvenih – medicinskih podob v polje umetnosti. Tehnično gre za uporabo rentgenskih filmov posnetih s klasično radiologijo. Ker se v sodobni medicinski praksi uporaba analogne radiološke tehnike opušča v prid digitalnim vizualizacijam nas projekt sooča tudi z vprašanjem čedalje hitrejše obsolentnosti tehnologij.


Video Vanitas - avtoportret prikazuje hipnotično podobo kontinuirane disolucije lastnega obraza, lobanje in možganskega tkiva. Prepletanje zunanjosti in s pomočjo tehnlogije vidne notranjosti, razpira vprašanje vidnega in nevidnega oz. materialnega in duhovnega. Metafora ‘oči kot zrcala duše’ v tem primeru sprevrne zrcalnost v transparentnost in pokaže, da ‘ogledalo’ zrcali nekaj, kar nam ostaja nevidno. Podoba lobanje – ki v klasični ikonografiji vanitas predstavlja metaforo minljivosti življenja in zavesti o neizogibni smrti – v odnosu do ritmičnega zvoka dihanja evocira smrt kot zvesto spremljevalko življenja, njegovo senco kot neločljivi dvojnik, ki daje smisel in vrednost samemu življenju ter zvišuje zavest o esenci človeške eksistence.

(sodelovanje: Scanner – Robin Rimbaud – zvok; Sunčana Kuljiš – tehnična sodelavka)


Avtoportret – camera oralis preiskuje lastno telo na povsem ‘low tech’ način. Z razliko od drugih del na razstavi, le-to ni nastalo z uporabo sofisticirane medicinske tehnologije, saj so posnetki nastali s posebno obliko camere obscure ustvarjene z usti. Tehnično gre za uporabo majhnega koščka fotosenzibilnega papirja vstavljenega na dno ustne votline in zaslonke med ustnicami: drobna projekcija svetlobe izriše podobo opazovanega dela telesa na dnu ustne votline, telesna zunanjost pa se projicirana znajde v notranjosti. Vendar oblika telesa, ki nastane na povsem analogen način odtisa svetlobe ni edini dejavnik, ki določa podobo, saj ta nastane v prepletu vrste drugih odtisov lastnega telesa – prstov, sline, jezika ali zob. Tako nastal ‘visceralen’ avtoportret je prežet s telesnostjo in ne prikazuje le telesnega.

(sodelovanje: Uroš Abram)


Svetlobni objekt Fraktal je nastal v seriji del, ki se ukvarjajo z idejo ‘transparentnega telesa’. Formalno temelji na radiološkem posnetku možganov, uporabi svetlobno občutljivih materialov ter vključevanju nematerialnih svetlobnih pojavov kot so projekcije in refleksije. Razlomljena podoba prikazuje razvejitev možganskega ožilja in hkrati, zaradi postavitve, spominja na zgradbo pljučnih bronhijev. Fraktalno urejena struktura telesnega organa se utelesi v estetski formi, ki izriše nevidno geometrijo telesa. Vendar svetloba, ki podobo dematerializira ponovno govori o minljivi in krhki esenci ‘telesnega’, najsi je to umetno ali organsko.



Projekt Vanitas z vključevanjem različnih tehnologij, ki omogočajo vizualizacijo notranjosti ali zunanjosti telesa v širšem smislu preizprašuje ideal ‘transparentosti’, značilen za moderno družbo: iskanje transparentnega telesa (tako v medicini kot v umetnosti) je pravzaprav fantazma, ki pokaže predvsem to, da nečesa ne vidimo, da pravzaprav vedno obstaja tudi nekaj, kar pogledu uhaja in kar lahko le občutimo in doživimo.




dr. Uršula Berlot

docentka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani

 

otvoritev, 3. julij 2012