2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

Zdenko Huzjan - ZATIŠNA LEGA

 

kustos Miklavž Komelj

8. 10 - 8. 11. 2019

 

 

 

kritika razstave - Dnevnik, 18. 10. 2019

 

 

 

 

Nežno vztrajanje



Ena novejših slik Zdenka Huzjana je naslovljena Nežno vztrajanje. V nekem smislu bi bil lahko tako naslovljen ves njegov opus.

Huzjan je v svojem slikarstvu razvil čisto poseben odnos do časa. V nasprotju z danes prevladujočim prilagajanjem trendom, ko je za mnoge umetnike najpomembnejše predvsem to, da bi se zdeli čim sodobnejši, je Huzjanovo slikarstvo zavezano nekemu stanju, ki ni v času, a je tik ob njem; kot da gre za stanje tik pred vstopom v času ali tik po njem. Njegovo slikarstvo se dogaja v času na tak način, da hoče ohranjati stik s tem stanjem. V nekem stanju, ki se lahko zdi otrplo – a to je otrplost stanja, v katerem se dogaja nekaj skrivnostnega.

Spominjam se enega svojih prvih pogovor s Huzjanom v njegovem ateljeju pred približno tridesetimi leti. Takrat mi je govoril o drstenju – o tem, kako so takrat ribe v stanju med življenjem in smrtjo. Takrat je slikal bitja, ki jih je imenoval »gnezdilci« – nekaj med zarodki, homunkulusi in živalcami –, ki so bila povezana s tem stanjem. Danes imenuje bitja, ki vznikajo na njegovih slikah, drugače, a gre za stanje, ki je v svojem bistvu isto.

Slikar nekaj ohranja, nekaj čuva. (Ena njegovih najlepših slik iz devetdesetih let prejšnjega stoletja ima naslov Varuh sanj.) Pravi: »Vse življenje slikam eno sliko.«

Ta slika je zelo zemeljska, a ni od tega sveta. Seveda so njegove današnje slike zelo drugačne kot njegove slike izpred tridesetih let, a vse, kar se je zgodilo med njimi, se je zgodilo s skoraj neopaznimi prehodi, zelo organsko, kot se v času dogajajo spremembe na živem bitju. Morda je ena glavnih lastnosti novejših slik, da so še nežnejše, tišje.

V tej nežnosti je tudi melanholija. Včasih na robu joka. Tudi strašna odprtost. Slika Norost vzpostavlja podobo totalno izpostavljenega človeka tako, da se mu glava nežno, v komaj zaznavnem prehodu staplja z ozadjem.

Ko se pogovarjam s slikarjem v ateljeju, se spominja osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so se slikarji v času tako imenovane »nove podobe« navdušeno pogovarjali med sabo, kaj vse je mogoče naslikati. Zdaj pa se sprašuje, ali je to res. Več je dvoma. Več je sledi časa, neke porumenele patine, ki se je slikar ne boji, saj ljubi predmetnost, ki se z njo povezuje.

Pravi: »Všeč so mi košare, čipke, nekaj, kar je ročno narejeno.« Poleg slik dela tudi objekte, ki jih tokrat razstavlja ob slikah – nekakšne zelo intimne asemblaže, ki so obenem zelo slikarski. Košček belega mila zažari kot najčistejša slikarska poteza.

Tudi če je v materialnosti patina, Huzjan vso materialnost doživlja kot nekaj strašno živega. »Vse je kemija,« reče v pogovoru.

In če je vzdušje na njegovih slikah negibno, je to zato, da prestreza tiste drhtljaje realnosti, ki jih ljudje, kadar se identificirajo s hitenjem časa, ne zaznajo. Tako čudovito je bilo, ko sem ga šel v času priprav na to razstavo obiskat in sem ga srečal ateljejem – in je stal ves zazrt v nekaj – in mi je nato še pred pozdravom začel navdušeno in nekam zasanjano pripovedovati, kako je ravnokar uzrl veverico – in kako je skočila z bora na češnjo in s češnje bogvekam.

Sam pravi, da so figure na njegovih slikah večinoma antropomorfne – in to zavestno, ker je iskal arhetipe. A pogosto gre za neka vmesna bitja med človeškim in živalskim. In če imajo njegove antropomorfne podobe pogosto nekaj živalskega, imajo njegove živalske podobe nekaj človeškega.

Čudovit je portret psičke Negre, naslovljen Ostarela Negra. Za slikarja je psička prav tako oseba kot človek.

Iz stanja, ki ni v času, a je tik ob njem, Huzjanovo slikarstvo kar naprej pripoveduje tudi o zgodovinskem času in o času osebnih izkušenj. V slike so vpisane poplavne vode Prekmurja, ki jih je slikar doživljal kot otrok, spomini na potovanje po Baltiku pa se povezujejo s tamkajšnjimi strahotnimi zgodovinskimi travmami, ki se spet povežejo s prav tako strahotnimi slovenskimi zgodovinskimi travmami. Za sliko Talec na deževni dan slikar pravi, da je najbolj strašna slika, kar jih je naslikal. Nič antropomorfnega, samo neka gmota – sprašujem se, ali bi grozo prepoznal tudi brez naslova. Pretresljiva je slika Zadnji pogled moje matere. A sorodno pretresljivost ima tudi portret mrtvega ptičjega mladiča. Strašen je portret matere na mrtvaškem odru. Slikar je neprizanesljiv do samega sebe in upodablja tudi najbolj travmatična doživetja. Pri tem samega sebe na avtoportretu pokaže kot ostarelega pajka. Toda na drugi sliki, inspirirani s potovanjem v Peru, sam postane Slikar jaguar (vrač).

Huzjan o stanjih, ki jih kaže na svojih slikah, tudi piše. Tako v romanu Mušji ples kot v pesmih. Toda tisto, kar njegovo slikarstvo najgloblje povezuje s poezijo, je zaobjeto v sami definiciji slikarskega dejanja, ki mi jo mimogrede izreče v pogovoru: »V sliki je treba vedno nekaj zgostiti.« Slikarstvo kot zgostitev, Dichtung, kar je nemška beseda za poezijo.



2. – 3. 9. 2019

Miklavž Komelj