English

galerija equrna, gregorčičeva 3a
ljubljana, slovenija
+386 (0)1 25 27 123
+386 (0)41 220 654

info@equrna.si
ponedeljek - petek   12h - 19h
sobota, nedelja, prazniki zaprto 
instagram Equrna
twitter.com/EqurnaG
po predhodnem dogovoru odprto tudi izven delovnega časa

 

 

GUSTAV GNAMUŠ

LAMBDA 1975–2021

Kustosinja Nadja Gnamuš

14. 12. 2021–20. 01. 2022

 

Gustav Gnamuš, SLIDE II, 2018, akril/platno, 210 x 100 cm

 

 

Gustav Gnamuš: LAMBDA1 1975–2021

Gustav Gnamuš v svojem slikarskem opusu dosledno razvija analitičen in raziskovalen odnos do problematike barve. Barva tu ni stvar ekspresivne atrakcije ali subjektivno doživete preobrazbe vidnega, temveč zaznavni fenomen, ki ustvari fenomenološko okolje, v katerem materialna realizacija barvne vibracije in njeno virtualno rezoniranje sinhrono delujeta.

Razstava Lambda tematizira osrednjo paradigmo v Gnamuševi konceptualizaciji barve, ki jo avtor z variacijami razvija skozi različna obdobja svojega opusa. Zasledujemo jo lahko od zgodnje artikulacije v umetnikovem slikarstvu 70. let, ko začnejo nastajati minimalizirane barvne interakcije. Razstava se osredotoča na abstraktne slike, ki gradijo na pretanjenih barvnih sekvencah in napetostih znotraj fizikalnega izžarevanja barve in na njihovi zaustavitvi v stanju konkretne, toda zaznavno neoprijemljive barvne situacije. Za Gnamušev barvni diskurz je značilna ozemljitev barvnih polj oziroma, kakor pravi, »barve na poti«, ki s sosledjem in/ali simultanim pulziranjem svetlobnih frekvenc prestopi materialnost kromatične substance in koordinate ploskve. Slikanje »barve na poti« pomeni artikulacijo njenega žarkovnega učinka skozi slikovno konstrukcijo fizikalnega pojava. Z redukcijo svetlo-temnih razlik v ospredje stopijo toplo-hladna barvna razmerja, ki namesto obarvane svetlobe proizvedejo emanacijo barvne substance. Natančno postavljene kromatične ploskve na sliki ustvarijo sintezo barve, ki je dejansko ni, saj ta nastane med nevidnimi barvnimi premiki v procesu gledanja. Procesualna, analogna artikulacija barve je tista, ki vzpostavi njeno optično senzibilnost in zagotavlja, da se barvni dotik skozi optično projekcijo sestavi v glavi gledalca. S te perspektive barva ustvarja denaturaliziran zaslon mentalne projekcije, ki ni zgolj posledica fizikalnih, temveč tudi čutnih in kognitivnih frekvenc. Viskoznost barvnega občutja se energetsko pretaka iz objekta (slikovne manifestacije) v subjekt in prehaja v ambientalno zasedanje prostora. Radiacija barve oblikuje okolje v polnem pomenu besede, saj podobno kot ugotavlja Timothy Morton za svetlobo2, ta nima robov in zunanjosti niti tukaj in tam.

Zaradi fenomenološke neposrednosti in nezmožnosti biti zunaj nje barva proizvaja »vizualno kognicijo«, ki deluje afektivno in se hkrati emancipira od vsakršne kodifikacije in diskurzivne prilastitve. Njena anarhična struktura transgresira vsakršno oprijemljivo definiranost in reprezentacijo izven lastne pojavitve in njenega senzoričnega in imaginativnega potenciala. Gnamuševa raba barve ustvarja učinek razsrediščenja subjekta, ki se skozi akt gledanja zatopi v »enovitost« podobe in tako odmakne od ekspresivnega pozicioniranja jaza.

V tem oziru je to slikarstvo izrazito zunaj antropocentričnega pogleda na svet in ne preseneča, da je bila avtorju zmeraj blizu fizikalna nomenklatura, zlasti vprašanja o času in prostoru, temni energiji in teoriji kaosa, ki deprivilegirajo kartezijansko samozavest v obvladovanju spoznavnih horizontov in meja naših objektov. Vznemirljivost Gnamuševih slik med drugim izhaja tudi iz ukinitve antagonizmov med percepcijo, emocijo in refleksijo, med intuicijo in intelektualnim zajetjem podobe v strukturi – iz drsenja, v katerem nastajajo odnosi, ki omogočajo prehod med estetsko fascinacijo in metaforičnim odkrivanjem podobe.

Nadja Gnamuš


 

1 Fizikalna oznaka za valovno dolžino.

2 Timothy Morton, Hiperobjekti: filozofija in ekologija po koncu sveta, Ljubljana 2018, str. 46.

 
 

Življenjepis

Gustav Gnamuš (1941, Mežica) je študiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1961–1966) pri prof. Maksimu Sedeju, Francetu Miheliču in Gabrijelu Stupici. Diplomiral je leta 1966 pri prof. Maksimu Sedeju. Med letoma 1972 in 1978 je delal v svobodnem poklicu. Leta 1978 je bil izvoljen za docenta na Akademiji za likovno umetnost, kjer je bil od leta 1990 redni profesor za slikarstvo. Živi in dela v Ljubljani. Leta 1992 je prejel Nagrado Prešernovega sklada, leta 1996 Jakopičevo nagrado, leta 2001 Prešernovo nagrado za življenjsko delo in leta 2013 je postal zaslužni profesor. Velja za enega izmed vodilnih predstavnikov abstraktnega slikarstva pri nas.