English

galerija equrna, gregorčičeva 3a
ljubljana, slovenija
+386 (0)1 25 27 123
+386 (0)41 220 654

info@equrna.si
ponedeljek - petek   12h - 19h
sobota, nedelja, prazniki zaprto 
instagram Equrna
twitter.com/EqurnaG
po predhodnem dogovoru odprto tudi izven delovnega časa

Vljudno vabljeni na otvoritev razstave

INTERIERJI

 kurator Arne Brejc

razstavljajo: Boris Beja, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Stefano Garbuglia, Janja Kosi, Metka Krašovec, Uroš Potočnik, Anže Sever, Manja Vadla

v torek, 10. 12. 2024, ob 19h.

Včasih so notranjščine v umetnosti razkazovale bogastvo in modno naprednost lastnikov, to so bili prostori lepote in optimizma, ki so bili namenjeni javnemu pogledu. Šele modernizem pokaže drugo plat kovanca: zdaj naletimo na zasebnost, ki jo povzročajo človekove osebne krize, bolezni, družinske težave ali celo politična ilegala. Na drugi strani tega predstavnega modela je meščanski barvni intimizem, poln tihega in mirnega branja, premišljevanja in sanjarjenja, kot bi se v čudovitih barvnih akordih čas zaustavil. Potem pa se je v postmodernizmu ta »žanr« razletel na vse strani. V to področje vstopa naša razstava.

V kateremkoli prostoru ali njegovem fragmentu, ob kateremkoli predmetu ali pojavu v njem, ob kateremkoli času ali samo trenutku – vsakič vas bo zadelo občutje nečesa neugodnega, dtujenega, odvečnega, odvrženega , ne nujno neznanega, ne nujno grozečega, ne nujno vsiljivega (itd.), pa vendar bo tudi znano postavljeno v okolje, ki je izgubilo lastnosti in vrednosti, ki jih v interieru najbolj potrebujemo in cenimo: intimo, občutek varnosti in bližine, toplote in trajanja. Stvari, ki ga sestavljajo, so dejansko čudne, četudi bolj znane in rabljene ne morejo biti. Lahko izgledajo srečne ali zapeljive, vendar niso v resnici privlačne ali zabavne. Unheimlich je beseda iz Freudovega slovarja, ta posebna »nedomačnost domačega« pojasni razpoloženje ali pa samo začudenje, da se v okolju, ki ga najbolj podrobno poznamo ali smo ga celo sami naredili, počutimo odvečne ali celo tujce. Kot bi že na vhodu v razstavo pisalo, kar smo včasih videli v muzejih in razstavnih lokalih: dotikanje ali otipavanje stvari je prepovedano.

---

 

Franc Mesarič

Izbor slik in del na papirju iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota

kustos dr. Robert Inhof

7. 11.–5. 12. 2024

 

Izbor slik in gvašev Franca Mesariča iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota

Franc Mesarič je v slovenski in nekdanji širši jugoslovanski likovni prostor vstopil na začetku sedemdesetih let kot ustanovni član skupine DHLM (Danč, Hauko, Logar, Mesarič), ki je delovala od leta 1970 do 1974 in Prekmurje seznanila s prvinami modernizma, kjer se je umetnik predstavil in postal prepoznaven s popartističnim in hiperrealističnim oziroma fotorealističnim slogom. S slednjim je postal eden izmed prvih hiperrealistov na področju nekdanje Jugoslavije. Leta 1980 je začel slikati svoj tašistični cikel Brez in Bršljanov. Temu so sledila različna raziskovanja v polju asemblaža in nato geometrijske abstrakcije, ki so svojo umiritev našla v nizanju nezlomljene črte panonskega horizonta. Na začetku 21. stoletja je Mesarič začel slikati cikla Kopalci in Trampolinisti. Proti koncu svojega življenja se je ponovno vrnil k nekoliko spremenjeni inačici hiperrealizma. Razstava Izbor slik in gvašev Franca Mesariča iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota bo pokazala presek dela tega pomembnega slovenskega likovnega umetnika. Osnovo razstave bodo predstavljale njegove hiperrealistične slike in sočasni gvaši, od katerih nekateri predstavljajo tudi neposredne osnutke za razstavljene slike.

Življenjepis

Franc Mesarič (rojen 1938, Mitrašinci, Makedonija, umrl 2020, Murska Sobota). Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici. Živel in delal je v Murski Soboti.

 

---

Grégory Panaccione

NEMI SVETOVI

v sredo, 9. oktobra 2024, ob 18h.

Pogovoru ob odprtju razstave, ki ga bo vodil stripar Izar Lunaček, se bo pridružil še sloviti francoski stripovski scenarist Wilfrid Lupano, s katerim je Panaccione ustvaril večkrat nagrajeno nemo stripovsko mojstrovino Morje ljubezni. Svoj risarski hommage gostoma pripravljajo tudi domači striparji, ki tokrat delujejo pod imenom Stari prdci

 

 

ZAPRI OČI / CLOSE YOUR EYES

Nike Špan in Richarda Whitlocka

v torek, 27. avgust 2024, ob 19h.

27. 8.–26.9. 2024

Zapri oči. Fotografska dela Nike Špan in Richarda Whitlocka

Zdi se, da fotografija potrjuje, da je način, kako vidimo svet, pravi. Toda, ko zapremo oči, stvari še kar naprej obstajajo, v prostoru, ki ga ne določajo človekove oči in objektivi fotoaparata. Dela Nike Špan in Richarda Whitlocka postavljajo pod vprašaj način, kako gledamo svet in kako ga fotografiramo: Whitlock tako opušča eno samo gledišče objektiva, Špan pa fotografira sam fotografski trenutek. Postavljata nas v območje "nedolžnosti", preden je sprožilo fotoaparata povzročilo, da smo se zavedli samih sebe - pred objektivnostjo, pred tehnologijo, pred uporabnostjo.

---


HERMAN GVARDJANČIČ

Prešernov nagrajenec 2023

2. 2.–2. 3. 2023

Zakaj je nastala ta razstava? Odgovor je večplasten. Najprej – umetnosti brez slikarstva ni. Ni možna. Slikarstvo je poleg glasbe najbolj osebna umetnost. Razvoj stila v slikarstvu naše civilizacije je res fantastičen. Od Altamire do modernizma je pot dolga več deset tisoč let. Danes smo – po postmodernizmu, ki še vedno traja – po mojem mnenju v obdobju osebnega slikarstva. Individualnega slikarstva. Poenostavljeno bi lahko rekli, kolikor slikarjev, toliko stilov. Tako je na vprašanje, ali slikarstvo še vedno obstaja, odgovor pritrdilen. Še več. Še dolgo bo obstajalo. To je vsekakor trditev, ki bi se jo dalo še raziskati in razviti.

Razlog za postavitev te razstave je tudi prejem Prešernove nagrade za življenjsko delo. Petdeset let in več kontinuiranega dela. Razstava je sestavljena iz dveh delov: iz sedanje risbe in pretekle slike, ki je nastajala v letih od 1991 in 2011. To je najbolj barvito obdobje v mojem slikarstvu. Na tem mestu dajem svoji naciji, ki me je uvidela, da mi dodeli to nagrado, globok priklon in zahvalo.

In zakaj razstava prav v Equrni? Equrna je po mojem videnju »desertna« galerija. Na relativno majhnem prostoru lahko umetnik postavi trenutno aktualna dela. In ne nazadnje, ker me je prav ta galerija predlagala za dodelitev te nagrade, za kar sem ji zelo hvaležen.

Herman Gvardjančič



Življenjepis

Herman Gvardjančič je rojen 1943 v Gorenji vasi – Reteče pri Škofji Loki. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Maksimu Sedeju in Mariju Preglju. Magistrski študij je prav tako končal na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Zoranu Didku. Na tej akademiji je od leta 1996 do 2011 predaval slikarstvo in risanje in bil predstojnik oddelka za slikarstvo. Za svoje delo je prejel več nagrad med drugimi tudi leta 1990 Jakopičevo nagrado. Leta 1988 je imel veliko pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani, letos pa je prejemnik velike Prešernove nagrade za življenjsko delo. Živi in dela v svojem rojstnem kraju Gorenji vasi pri Retečah.


Samostojne razstave (izbor):

1981 Ljubljana, Mala galerija

1985 Ljubljana, galerija Equrna

1988 Ljubljana, Moderna galerija, pregledna razstava

1998 Ljubljana, Grad Tivoli, Ljubljana/MGLC

2008 Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Grad Tivoli, Ljubljana MGLC, Celje, Galerija sodobne umetnosti

2014 Kranj, Galerija Prešernovih nagrajencev

2015 Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti

2018 Ljubljana, galerija Equrna

2020 Ljubljana, galerija Equrna

2022 Ljubljana, galerija Bažato

---

 delo je Herman Gvardjančič.  

 

Predlog Galerije Equrna za Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

Herman Gvardjančič izhaja iz izjemno močne generacije umetnikov, ki jih je leta 1968 Aleksander Bassin označil za »ekspresivne figuralike«, kar je slovenska različica takrat zelo močne evropske smeri, ki se je zgledovala po anglosaksonskem popartu. Gvardjančič je znotraj te skupine najpomembnejši krajinar. In že od vsega začetka se v njegovem delu sijajno združujeta dve izkušnji: prva zadeva genius loci. To ni samo globoko vsajena, skoraj nezavedna, neposredna zavezanost domačemu kraju, prostoru, ljudem in okolju Sorškega polja in pogorju okrog njega, temveč je, drugič, tudi premišljena, simbolna in družbena vsebina »duha kraja«, izražena v formalno skrajno dognani in dosledni modernistični/postmodernistični likovni govorici.

Četudi je Gvardjančič v jedru slikar intuicije, primarne senzibilnosti, spontane odzivnosti na zunanje, posebej krajinske impulze, pa ne smemo spregledati njegovega métiera: naglo je spoznal, kako pomembno je prvotni navdih ujeti v ustrezno formo, kako potem forma sama dobi ustvarjalni zagon, se razvija znotraj slikovnega polja, teži bodisi k (foto)realistični stvarnosti (slike iz obdobja 1972–1975) ali k abstraktni romantični sublimnosti (1976–1979). Po letu 1980, v času neoekspresionizma/nove podobe, se najprej spremeni njegov pogled na motiv: sedemdeseta leta so čas »pogleda od daleč«, krajina se dogaja v postopnih oddaljevanjih, v horizontalnih prostorskih, svetlobnih in barvnih planih (distanca, globina); zdaj obrne pogled v bližino (Trave, 1981), v dramatičnih mizanscenah (1983–1990), kot bi bili priče barvnih neurij, se pojavi hiša, rob zaselka, vsebine slik postanejo eksistencialno zavezujoče, prerešetane s spomini in bližnjimi dogodki (Hiša samomorilke Silve, 1983, Blitz, Reminiscence, 1985), in prevladujoče razpoloženje tega slikarstva sodi v pozne (postmoderne) formulacije »temnega modernizma« (termin Tomaža Brejca). Novo desetletje (1990–2000) se odpre z barvami: Gvardjančič postane resnični kolorist, njega ni »strah barve«. Vendar ne slika v ploskvah, ampak z barvami riše, zdaj barvni kontrasti poganjajo risbo v vse bolj divje, stopnjevane ritme, kontrapunkte, jukstapozicije. In kmalu zaslutimo, da se izza barvne dinamike razodeva tudi sodobna glasba: od Nico in Milesa Davisa do islandske skupine Sigur Ros. Nasploh se v njegovih krajinah ves čas skrivajo aktualne vsebine (ciklus Slovenae iz konca osemdesetih let), včasih kar neposredne reakcije na dramatične dogodke v slikarjevem življenju in svetu, in krajina ni nikakršno zatočišče, ampak življenjska arena, dejavno prizorišče človekove usode: krajina ni posnetek, ampak apokalipsa in izbruh novega sveta.


Gvardjančič je mojster risar, to je najbolj skrbno obdelovana kontinuiteta v njegovem opusu. Tako originalnega risarja že dolgo nismo imeli. V risbi lahko preigra vse registre svoje intuicije, domišljije, odzivov na zunanje impulze, seže v bližino stvari, kot bi se znašli v nekakšen likovnem rizomu, in se odmakne do najbolj oddaljene, sublimne vizije. Ta izkušnja je tako zadnje čase tako čudovita, da skoraj prevlada njegov slikarski domet.

O Gvardjančičevem ustvarjanju je treba razmišljati zelo široko: njegove krajinske apokalipse nadaljujejo in dokončujejo Jakopičeve žareče gorenjske krajine, njegove najnovejše risbe pa spominjajo na (ali kar udejanjajo) nevronske mreže, kot jih odkriva sodobna nevroznanost v naravi in človeku.

Herman Gvardjančič je za svoje delo prejel najpomembnejša strokovna priznanja, zdaj je čas, da ga nagradimo s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.

 

 

RDEČA / SEEING RED

 

kuratorja razstave: Tomaž in Arne Brejc

 

Razstavljajo:

Goran Bertok, Conny Blom, Nina Slejko Blom, Ksenija Čerče,

Marjan Gumilar, Herman Gvardjančič, Dušan Kirbiš, Peter Koštrun,

Zmago Lenardič, Ira Marušič, Andrei Molodkin, Katja Pal, Tadej Pogačar,

Uroš Potočnik, Oto Rimele, Vlado Stjepič‡

 

12. 5.–30. 6. 2022

 

Rdeča Seeing Red

Na začetku je predstava rdeče, ki sploh ni pigment, ampak nekakšna plazma, fluid, neoprijemljiva »snov«, mokra, suha, redka, gosta, prosojna, zatemnjena …, v kateri lebdijo stvari, ne predmeti, ker jim je fluid odvzel identiteto: tako sem videl fotografije Koštruna in Bertoka, projekcijo Molodkina. Potem je rdeča posebna molekularna snov, ki se lahko uvija, ostri, poleže, napenja ali drobi, kakor ji dopušča uporabljena tehnologija in modelna struktura. Vsi ti postopki so izvedljivi v katerikoli vizualni stroki, denimo v dizajnu ali kiparstvu. V kiparstvu se rdeča spremeni v pokrivalno in pripovedno površino, v dizajnu pa so plastične in druge umetne snovi že same po sebi obarvane in jih je treba samo še modelirati. Za takšne uporabe je značilno, da rdeče ne vidimo izključno kot barvo, ampak kot umetelno snov z lastnimi in včasih nepredvidljivimi prostorskimi razsežnostmi in rizomsko dinamiko. 


Za digitalno imažerijo, v kateri sta se resnica in laž prepletli do neprepoznavnosti, je značilno, da v svojem napredovanju sproti odpravlja nekdanje utrjene, arhetipske predstave in vrednosti rdeče in jih prekriva z glamuroznim spektaklom umetelnih videzov. Rdeča je izgubila enosmerne lastnosti napadalnosti, jeze, vzkipljivosti, nestrpnosti, moči in prestiža, je samo še ena medijska, blagovna barva, ki ji je v splošnem potrošništvu splahnel arhetipski pomen. Res je še vedno povezana s čustvi, a za ljubezen, seks in strast, ljubosumje in maščevalnost so nam na voljo digitalni odtenki, ki se v medijski ponudbi tako hitro spreminjajo, da od stabilnih, tradicionalnih pomenov ne ostane dosti. Če je bila včasih rdeča tudi topla in pozitivna barva, je zdaj pomembnejša njena oblikovana vidnost v modi, notranji opremi in urbanem transportu. Še »ideološko rdeča« barva političnih strank je prej nostalgija kot revolucionarna spontanost in pogum. Tako kot številne barve v današnjem nasičenem podobotvorju je postala običajna barva – pomen si mora šele izboriti in zato potrebuje agresivno formo.

 V slikarstvu ji je forma sicer zagotovljena, kompozicija določa njen status, obseg in pomen; praviloma še vedno velja, da večja kot je rdeča ploskev, močneje deluje ne glede na njeno vsebino (Matisse). Kandinsky je še sanjaril o »moški zrelosti« rdeče, njeni smotrnosti in moči. Rothko je biblično prepoved upodabljanja malikov, povzdignil v sublimno abstraktno razodetje. Minimalizem je proizvedel niz rdečih monokromnih površin, ki si jih je izposodil od Rodčenka. Op in pop art sta rdečo barvo spremenila v slikovne površine, v katerih sta se zrcalila Albers v abstraktni formi in Warhol v blagovni, medijski imažeriji.


Eksistencialna vsebina barve je seveda kri. Pri nas je to metonimično (!) nalogo najbolje obvladal Marij Pregelj, ki ni imel enakovrednega naslednika. Kadar slikarju uspe na sliki utelesiti »rdečo kot kri« (van Gogh, Munch, Francis Bacon), je to skrajni domet barve, ki sam po sebi ni ponovljiv, vsakič ga je treba udejanjiti scela in dokončno – in zato se v ponovitvah razplasti v klišeje.


Vendar obstaja sebstvo rdeče, ki ni odvisno od upodabljanja, ampak ima lastno kognitivno bivanje: rdeča kot čisti miselni predmet, kot predmet-misel, torej ne kot posledica eidetične redukcije, temveč kot proizvod polne, napredujoče fenomenalne »predmetnosti«: toda tu se zadeva zaplete. V umetnosti je barva ali zgodovinska ali naravna izkušnja, odvisna od rabe in razvoja pigmentov. »Ideja« rdeče pa ne more biti udejanjena drugače. kot da jo hipostaziramo v nov ontološki modus; v vsakdanji rabi se ta spektakularna zamisel največkrat zaustavi v abstraktni površini, ki jo zaznamo kot rdečo. Rdeča, nekdaj barva vladarjev in moči, je postala svojevrstna miselna, filozofska barva.

Zato naša razstava ne raziskuje le njenega »sebstva«, kaj je rdeče v rdečem, temveč tudi različne aplikacije in materializacije rdeče in pri tem brez zadržkov preči različna področja od klasičnega slikarstva, grafike in fotografije do povsem konceptualnih načinov njene uporabe.


Rdeča je prej »koncept« kot metafora, je prej snov kot izraz, je medijski fluid, v katerega se lahko potopita katerakoli snov in podoba. Kar jo v likovni umetnosti loči do digitalne imažerije, je konstantna tendenca po utelešenju, da ni samo znakovna površina neke kontekstualne uporabe, temveč ohranja – kot bi bila delujoča snov – živo in enkratno navzočnost v sodobni umetnosti.

---

 

 

 

 

---