Vljudno vabljeni na otvoritev razstave,

v torek, 15. aprila ob 19h v Galerijo Equrna. 

Metka Krašovec

MED SREČO IN ŽALOSTJO

RDEČE OBDOBJE

kurator Arne Brejc

15. 4.–30. 5. 2025

V svojem danes znamenitem rdečem obdobju Metka Krašovec ni upodabljala stvari, ona jih je portretirala. Zato to niso predmeti, ampak stvari: predmeti so moškega spola, stvari ženskega, predmeti so nemi, stvari pripovedujejo. Toda iz slik ni slišati glasov, kvečjemu nekakšno zvenenje, ki ga oddaja barva, neslišni zvok, ki ga ustvarja rdeča svetloba in zbudi stvari, ki so bolj zaustavljene kot nepremične v podobi: iz slik zvemo, kako se jih je slikarka dotikala, razporejala, urejevala, dokler niso bile postavljene v natančno tisto pozicijo, ki jo je potrebovala za svojo kompozicijo – temu res lahko rečemo, da jih je portretirala. Plašči so postali poosebljene podobe njenih najbližjih, matere in očeta, njen plašček je njeno odloženo bitje, portret v preobleki, in alia effigie, bi rekla Metka, ki je obvladala latinščino.
Rdeče obdobje se je začelo s srečo: v božičnem večeru je zagledala osvetljeno fasado ljubljanske frančiškanske cerkve v rdečem soju – tisti odtenek je danes neskončno bolj bled – in jo natančno takšno tudi naslikala. Potem je doma osvetljevala svoj zasebni prostor, postavila luč, na tla, ob posteljo, v omaro, v sredo stvari, ki so se znašle v njeni sobi, jih osvetlila z več strani in ugotovila, da so postale začuda – kot jih je sama opisala – »monumentalne«, ker so imele svojo lastno »arhitekturo« in so se strnile v samosvoje kompozicije. Rdeča je prelila stvari, jih presnovila v vzpodbudne prisotnosti: kar se je takrat znašlo v njeni rdeči barvi, je bilo bolj resnično od resničnosti.
Ta predmetna metafizika se je leta 1973 dramatično spremenila, ko je za slikarko – ki si ni nikoli izmišljevala stvari, ki ni naslikala ničesar, kar se je ni osebno globoko dotaknilo – prišlo obdobje žalosti. Njena mati je umirala, rdeča barva se je zavila v žalost. Zdaj je rdeča barva postala njena osebna svetloba, ne optična, fizikalna danost, temveč eksistencialna uteha, ki ji je pomagala živeti skozi travmatično obdobje žalovanja.
Vse njene slike so do konca osebne, toda to ni intimizem, tista prijazna, lahko sprejemljiva domačnost, ki jo začutimo v toplem objemu znanih stvari in prostorov, te slike ohranjajo ob vsej zasebnosti nekakšno »odmaknjenost«, das Unheimliche, rahel nadih tujosti v znanem, toda nikoli »domačem«, kot bi živele svoje vljudno, kultivirano življenje same zase, in bi ne potrebovale našega vzpodbudnega pogleda.
Tako jih je videl Tomaž Šalamun, ljubezen njenega življenja, še preden sta se spoznala: »Nedoumljive so stvari v svoji prekanjenosti«, »neranljive v nenehnem odtekanju«, »nepremične v strmenju«.

Metka Krašovec (l941) je leta 1964 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (ALU),leta 1966  končala specialko za slikarstvo pri prof. Gabrijelu Stupici na ALU, v letih l996–97 je opravljala na specializaciji za grafiko na Ohio University, Athens, Ohio, 1970 je končala specialko za grafiko pri prof. Riku Debenjaku na ALU, v letih l974–75 je opravljala pecializacijo  za grafiko na Royal College of Art v Londonu, v letih l977–2008 je bila rofesorica za slikarstvo in risanje na ALUO. Razstavljala je od 1968 dalje in imela več kot 80 samostojnih razstav doma in v tujini, med njimi: Mestna galerija, Ljubljana 1970, 1973, 1983 (Pregledna razstava), Mala galerija, Ljubljana 1972,1973, 1975, 1980, Studio galerije Forum, Zagreb, 1976, Salon muzeja moderne umetnosti, Beograd 1977, Neue Galerie, Graz, 1985, UTC Gallery, Chatanooga, ZDA, 1988, Galerija Sebastian, Beograd 1984, 1989, Galerija Equrna, Ljubljana, 1989, 1999, 2001, 2006, Annex Art Centre, Toronto, Kanada, 1988, Queens College, Brooklyn, New York, 2003. Sodelovala na več kot 200 skupinskih razstavah doma in po svetu. Za svoje delo je prejela številne nagrade, med drugimi leta 1971 3. zagrebačka izložba jugoslavenskog crteža, odkupna nagrada za risbo (Zagreb), 6. bienale mladih, nagrada za slikarstvo (Reka), Premio Le Arti (Milano), leta 1972 7. zagrebačka izložba jugoslavenske grafike, odkupna nagrada za grafiko (Zagreb), leta 1973 nagrada Prešernovega sklada za slikarstvo, leta 1976 9. memorial Nadežde Petrović, nagrada za slikarstvo (Čačak), leta 1983 Jakopičeva nagrada, 2017 Prešernova nagrada za življenjski opus.  

---