Domišljija se ne sprašuje o okusu. Zmeraj ga premaga. Okus je ozkosrčen, njegova svoboda pa omejena. Umetnost pa je drugo ime za svobodo, ki jo ustvarja domišljija. V njej se vsakdanje stvari zavrtijo v divjem plesu podob, materialov, postopkov. Vse je dovoljeno, ker je vse resnično.

Jurij Kalan

Določen dogodek, situacija me izzove in se manifestira predelana kot podoba na slikarskem platnu. V pomoč mi je fotografija, s katero imam moč hitrega beleženja trenutkov. Iskanje deformacije, različnih pogledov, barv … mi pomaga graditi sliko.

Zanimajo me življenje, narava, ljudje, živali, njihovi odnosi.

Vadimir Leben, Ubrisani

Serija brisač, ki s svojimi podobami, teksturami in vzorci izzivajo slikarsko intervencijo, je igriv odziv na brisačne rezervacije, navado morjepustnikov, da ob obalah puščajo svoje stvari in si tako zagotovijo mesto na plaži. V zgodnjih jutranjih urah tako sprehajalca pričaka razstava brisač, skrbno razpetih in na vogalih obteženih s kamni. Slikarja ob takšnem pogledu zasrbi, da bi »razstavo« dopolnil s svojim komentarjem, a se zadrži. Ideja mu ne da miru in rodi dialog med frotirjem in akrilom, ki je potrebo po lastnem kotičku na plaži pripeljal na stene galerije.

Irena Duša Draž

Miha Majes,

je slovenski vizualni umetnik, dejaven na presečišču slikarstva, grafike, digitalnih medijev in instalacije. Njegov umetniški diskurz je apropriacija in dekonstrukcija popularne ikonografije, mita ter vizualnih kodov teorij zarote, s katerimi preizprašuje procese oblikovanja osebnih in kolektivnih narativov. Njegova praksa združuje raznolike materiale, tematske sklope in konceptualne okvire v samoreferenčen, kritično nasičen vizualni jezik.

---

ODMEV PRIHODNOSTI

17. 6.–18. 7. 2025

Razstavljajo:

Samra Buljić, Gašper Capuder, Stegano Garbuglia, Vid Koprivšek, Neža Perovšek, Anastazija Pirnat, Neja Zorzut 

kurator Arne Brejc

Umetniško ustvarjanje je živ organizem, ki neprestano spreminja svojo obliko. Deluje v ponavljajočem se, cikličnem procesu grajenja in rušenja: iskanja, formiranja, transformiranja in za seboj pušča kulturno sled. V svojem bistvu vedno išče nove manifestacije, čiste načine udejanjanja. Prihajajoča generacija umetnikov razmišlja in ustvarja v novih likovnih paradigmah. »Forma izgublja povezavo z zunanjim svetom in gradi svojo vzporedno resničnost /.../ giblje se proti neki prihodnji točki, naslednjemu stanju, tako da ni dokončana in za vedno stabilizirana.« (Samra Buljić).

Fluidnost, neoprijemljivost, neprepoznavnost podob deluje tuje, odmaknjeno, vzbuja nelagodno ugodje, nepredvidljivo napetost novega in drugačnega.

Nove generacije ustvarjalcev že živijo posthumanizem in antropocentrizem je zanje samo še spomin preteklosti. Gledajo in odzivajo se na impulze okoli sebe in to, kar prihaja, so morda ODMEVI PRIHODNOSTI.

Stefano Garbuglia, 1.1.1 春の海 Haru No Umi, 2024, animirani digitalni render

---