| English | ||||||
|
|
galerija equrna, gregorčičeva 3a ljubljana, slovenija +386 (0)1 25 27 123
|
||||
MEANTIME PAINTINGS ONLY 20. 12. 2022–26. 1. 2023 Kurator: Arne Brejc Avtorji: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger, Jure Zadnikar
Decembra 2022 predstavlja Galerija Equrna mali festival sodobnega slovenskega slikarstva. Z razstav in iz ateljejev prihajajo slike slikark in slikarjev, ki so zaznamovali slikarsko produkcijo zadnjih let. Njihova raznovrstnost je posledica vsebinske in oblikovne širine, iz katere se navdihujejo. To sta lahko narava in umetnikovo življenjsko okolje, so množični mediji (zlasti fotografija, film, internet, družbeno-politična situacija, pandemija), pa likovne raziskave, ki segajo od realizma do sublimnih abstraktnih videnj. Izbor se podreja vživetju gledalca, kaže različne tipe slikarstva in se sprašuje, kako v digitalnem času podoživeti »analogne« postopke in učinke slikarskega medija. To razmerje je danes obojestransko: ne le, kaj vse mi slika ponudi, ampak tudi, kaj jaz, gledalec, lahko storim zanjo. Tu se začenja gledalski užitek pričujoče razstave.
Prejemnik letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo je Herman Gvardjančič.
Predlog Galerije Equrna za Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Herman Gvardjančič izhaja iz izjemno močne generacije umetnikov, ki jih je leta 1968 Aleksander Bassin označil za »ekspresivne figuralike«, kar je slovenska različica takrat zelo močne evropske smeri, ki se je zgledovala po anglosaksonskem popartu. Gvardjančič je znotraj te skupine najpomembnejši krajinar. In že od vsega začetka se v njegovem delu sijajno združujeta dve izkušnji: prva zadeva genius loci. To ni samo globoko vsajena, skoraj nezavedna, neposredna zavezanost domačemu kraju, prostoru, ljudem in okolju Sorškega polja in pogorju okrog njega, temveč je, drugič, tudi premišljena, simbolna in družbena vsebina »duha kraja«, izražena v formalno skrajno dognani in dosledni modernistični/postmodernistični likovni govorici. Četudi je Gvardjančič v jedru slikar intuicije, primarne senzibilnosti, spontane odzivnosti na zunanje, posebej krajinske impulze, pa ne smemo spregledati njegovega métiera: naglo je spoznal, kako pomembno je prvotni navdih ujeti v ustrezno formo, kako potem forma sama dobi ustvarjalni zagon, se razvija znotraj slikovnega polja, teži bodisi k (foto)realistični stvarnosti (slike iz obdobja 1972–1975) ali k abstraktni romantični sublimnosti (1976–1979). Po letu 1980, v času neoekspresionizma/nove podobe, se najprej spremeni njegov pogled na motiv: sedemdeseta leta so čas »pogleda od daleč«, krajina se dogaja v postopnih oddaljevanjih, v horizontalnih prostorskih, svetlobnih in barvnih planih (distanca, globina); zdaj obrne pogled v bližino (Trave, 1981), v dramatičnih mizanscenah (1983–1990), kot bi bili priče barvnih neurij, se pojavi hiša, rob zaselka, vsebine slik postanejo eksistencialno zavezujoče, prerešetane s spomini in bližnjimi dogodki (Hiša samomorilke Silve, 1983, Blitz, Reminiscence, 1985), in prevladujoče razpoloženje tega slikarstva sodi v pozne (postmoderne) formulacije »temnega modernizma« (termin Tomaža Brejca). Novo desetletje (1990–2000) se odpre z barvami: Gvardjančič postane resnični kolorist, njega ni »strah barve«. Vendar ne slika v ploskvah, ampak z barvami riše, zdaj barvni kontrasti poganjajo risbo v vse bolj divje, stopnjevane ritme, kontrapunkte, jukstapozicije. In kmalu zaslutimo, da se izza barvne dinamike razodeva tudi sodobna glasba: od Nico in Milesa Davisa do islandske skupine Sigur Ros. Nasploh se v njegovih krajinah ves čas skrivajo aktualne vsebine (ciklus Slovenae iz konca osemdesetih let), včasih kar neposredne reakcije na dramatične dogodke v slikarjevem življenju in svetu, in krajina ni nikakršno zatočišče, ampak življenjska arena, dejavno prizorišče človekove usode: krajina ni posnetek, ampak apokalipsa in izbruh novega sveta.
Gvardjančič je mojster risar, to je najbolj skrbno obdelovana kontinuiteta v njegovem opusu. Tako originalnega risarja že dolgo nismo imeli. V risbi lahko preigra vse registre svoje intuicije, domišljije, odzivov na zunanje impulze, seže v bližino stvari, kot bi se znašli v nekakšen likovnem rizomu, in se odmakne do najbolj oddaljene, sublimne vizije. Ta izkušnja je tako zadnje čase tako čudovita, da skoraj prevlada njegov slikarski domet. O Gvardjančičevem ustvarjanju je treba razmišljati zelo široko: njegove krajinske apokalipse nadaljujejo in dokončujejo Jakopičeve žareče gorenjske krajine, njegove najnovejše risbe pa spominjajo na (ali kar udejanjajo) nevronske mreže, kot jih odkriva sodobna nevroznanost v naravi in človeku. Herman Gvardjančič je za svoje delo prejel najpomembnejša strokovna priznanja, zdaj je čas, da ga nagradimo s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
--- Zmago Lenárdič EINE ZEIT EXTREMEN ELENDS / ČAS SKRAJNE BEDE 8. 11. - 9. 12. 2022 V enem od svojih romanov M.Houellebecq položi v usta glavnemu junaku (sicer uspešnemu umetniku) naslednjo izjavo: “Biti umetnik je nekdo, ki je PODREJEN. Podrejen skrivnostnim, nepredvidljivim sporočilom, ki jih je bilo treba zaradi pomanjkanja boljšega izraza in zaradi odsotnosti kakršnekoli vere poimenovati INTUICIJA. In vendar so ti ta sporočila zapovedovala s kraljevskim, kategoričnim glasom in niso dopustila niti najmanjšega ugovora - razen seveda za ceno izgube integritete in spoštovanja do samega sebe. Ta sporočila so lahko terjala uničenje enega dela ali celo serije del, umetniku narekovala radikalno drugačno usmeritev ali ga celo pustila brez usmeritve, brez najmanjšega projekta, najmanjšega upanja za nadaljevanje. Edino zaradi tega je bilo umetnikovo življenje včasih lahko označiti za TEŽAVNO. In edino in zgolj na podlagi tega se je razlikovalo od drugih poklicev ali PREPROSTIH DEL. ”V takšnih primerih ostaja kaj malo prostora za “lucidna” preizpraševanja, spektakelske koncepte, reševanje sveta v povezavi z “znanostjo” ali sproščene pobege v svet domišljije. Pozornost je usmerjena na misli, ki te dosežejo nepričakovano v določenem trenutku in te zapustijo tako hitro, da v resnici niti ne veš, ali je bila misel kot ideja dovolj močna ali ne. Posamezni motivi so v nasprotju z barvno temperaturo ali po principu “layerjev” nepovezani v končni podobi. Kdo bi vedel, a precej intrigantna je misel, da se na ta način približajo poeziji…
briljantno sposobnost rahljanja emotivne dimenzije in empatičnosti - torej tistega, kar v sodobni družbi ni več najbolj zaželjeno oz. je vrednoteno zgolj kot potencialno manipulativno blago. Avtor tudi na pričujoči razstavi sledi sintagmi “sekvenčno slikarstvo”, kar je razijal pri prostorskih postavitvah Tekoči prostor / Liquid Space (Fireworks, Network, Suicide) in Liquid Space II ter v nekaterih slikarskih delih na razstavi Podrsavanje / Shuffle v ljubljanski Mestni galeriji.
Zmago Lenárdič, PRISTANEK / LANDING, 2021, olje, alkid na platno, kaširano na lesonit, 69 x 51,5 x 3 cm (foto: Z. L.)
Zmago Lenárdič, slikar, delujoč na področjih slikarstva, prostorkih postavitev, slikarskih video (Festival of Contemporary Art Danube Dialogues 2019)
---
Robert Černelč ENTER THE VOID 30. 8. - 30. 9. 2022 ENTER THE VOID
Moje slikarstvo izhaja iz dekonstrukcije filma. Ukvarjam se z idejo, kako na sliki rekonstruirati specifični filmski trenutek v suspenzu pričakovanja, ki prihaja od zunaj, iz prostora, ki na sliki ni prikazan, je pa implicitno navzoč. Siegfried Kracauer je ugotavljal, da filmi vedo nekaj, česar mi ne vemo in da je v njih nekaj skrito, kar se da odkriti. Iz te točke gledišča izhaja razmerje med gledalcem in upodobljenim, ki je nestabilno in nepredvidljivo in to je tisto, kar me najbolj zanima. Na zadnjih slikah so v ospredju motivi čakanja, opazovanja, stanja, zrenja, neke vrste stanja zaustavljene in preusmerjene pozornosti, ki je v postdigitalni dobi fragmentirana na multiple »ekrane«. Ne zanima me pikselacija, ampak vstop v digitalno drobovje slike, kjer je konkretnost podana kot abstraktna informacija.
ROBERT ČERNELČ
1970 rojen v Murski Soboti. Izobrazba
Od leta 2015 predava na ALUO in AGRFT. Živi in dela v Ljubljani.
Razstave in filmi (izbor 2017-2022)
--- RDEČA / SEEING RED
kuratorja razstave: Tomaž in Arne Brejc
Razstavljajo: Goran Bertok, Conny Blom, Nina Slejko Blom, Ksenija Čerče, Marjan Gumilar, Herman Gvardjančič, Dušan Kirbiš, Peter Koštrun, Zmago Lenardič, Ira Marušič, Andrei Molodkin, Katja Pal, Tadej Pogačar, Uroš Potočnik, Oto Rimele, Vlado Stjepić
12. 5.–30. 6. 2022
Rdeča/Seeing Red Na začetku je predstava rdeče, ki sploh ni pigment, ampak nekakšna plazma, fluid, neoprijemljiva »snov«, mokra, suha, redka, gosta, prosojna, zatemnjena …, v kateri lebdijo stvari, ne predmeti, ker jim je fluid odvzel identiteto: tako sem videl fotografije Koštruna in Bertoka, projekcijo Molodkina. Potem je rdeča posebna molekularna snov, ki se lahko uvija, ostri, poleže, napenja ali drobi, kakor ji dopušča uporabljena tehnologija in modelna struktura. Vsi ti postopki so izvedljivi v katerikoli vizualni stroki, denimo v dizajnu ali kiparstvu. V kiparstvu se rdeča spremeni v pokrivalno in pripovedno površino, v dizajnu pa so plastične in druge umetne snovi že same po sebi obarvane in jih je treba samo še modelirati. Za takšne uporabe je značilno, da rdeče ne vidimo izključno kot barvo, ampak kot umetelno snov z lastnimi in včasih nepredvidljivimi prostorskimi razsežnostmi in rizomsko dinamiko.
Za digitalno imažerijo, v kateri sta se resnica in laž prepletli do neprepoznavnosti, je značilno, da v svojem napredovanju sproti odpravlja nekdanje utrjene, arhetipske predstave in vrednosti rdeče in jih prekriva z glamuroznim spektaklom umetelnih videzov. Rdeča je izgubila enosmerne lastnosti napadalnosti, jeze, vzkipljivosti, nestrpnosti, moči in prestiža, je samo še ena medijska, blagovna barva, ki ji je v splošnem potrošništvu splahnel arhetipski pomen. Res je še vedno povezana s čustvi, a za ljubezen, seks in strast, ljubosumje in maščevalnost so nam na voljo digitalni odtenki, ki se v medijski ponudbi tako hitro spreminjajo, da od stabilnih, tradicionalnih pomenov ne ostane dosti. Če je bila včasih rdeča tudi topla in pozitivna barva, je zdaj pomembnejša njena oblikovana vidnost v modi, notranji opremi in urbanem transportu. Še »ideološko rdeča« barva političnih strank je prej nostalgija kot revolucionarna spontanost in pogum. Tako kot številne barve v današnjem nasičenem podobotvorju je postala običajna barva – pomen si mora šele izboriti in zato potrebuje agresivno formo. V slikarstvu ji je forma sicer zagotovljena, kompozicija določa njen status, obseg in pomen; praviloma še vedno velja, da večja kot je rdeča ploskev, močneje deluje ne glede na njeno vsebino (Matisse). Kandinsky je še sanjaril o »moški zrelosti« rdeče, njeni smotrnosti in moči. Rothko je biblično prepoved upodabljanja malikov, povzdignil v sublimno abstraktno razodetje. Minimalizem je proizvedel niz rdečih monokromnih površin, ki si jih je izposodil od Rodčenka. Op in pop art sta rdečo barvo spremenila v slikovne površine, v katerih sta se zrcalila Albers v abstraktni formi in Warhol v blagovni, medijski imažeriji.
Eksistencialna vsebina barve je seveda kri. Pri nas je to metonimično (!) nalogo najbolje obvladal Marij Pregelj, ki ni imel enakovrednega naslednika. Kadar slikarju uspe na sliki utelesiti »rdečo kot kri« (van Gogh, Munch, Francis Bacon), je to skrajni domet barve, ki sam po sebi ni ponovljiv, vsakič ga je treba udejanjiti scela in dokončno – in zato se v ponovitvah razplasti v klišeje.
Vendar obstaja sebstvo rdeče, ki ni odvisno od upodabljanja, ampak ima lastno kognitivno bivanje: rdeča kot čisti miselni predmet, kot predmet-misel, torej ne kot posledica eidetične redukcije, temveč kot proizvod polne, napredujoče fenomenalne »predmetnosti«: toda tu se zadeva zaplete. V umetnosti je barva ali zgodovinska ali naravna izkušnja, odvisna od rabe in razvoja pigmentov. »Ideja« rdeče pa ne more biti udejanjena drugače. kot da jo hipostaziramo v nov ontološki modus; v vsakdanji rabi se ta spektakularna zamisel največkrat zaustavi v abstraktni površini, ki jo zaznamo kot rdečo. Rdeča, nekdaj barva vladarjev in moči, je postala svojevrstna miselna, filozofska barva. Zato naša razstava ne raziskuje le njenega »sebstva«, kaj je rdeče v rdečem, temveč tudi različne aplikacije in materializacije rdeče in pri tem brez zadržkov preči različna področja od klasičnega slikarstva, grafike in fotografije do povsem konceptualnih načinov njene uporabe.
Rdeča je prej »koncept« kot metafora, je prej snov kot izraz, je medijski fluid, v katerega se lahko potopita katerakoli snov in podoba. Kar jo v likovni umetnosti loči do digitalne imažerije, je konstantna tendenca po utelešenju, da ni samo znakovna površina neke kontekstualne uporabe, temveč ohranja – kot bi bila delujoča snov – živo in enkratno navzočnost v sodobni umetnosti. ---
|
||||||
.jpg)
.jpg)