• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 
 
OD...PRI
Jiri Kočica
------------------------------------

Od…pri, Jiři Kočica, galerija Equrna, od 5. 7. do 27. 7. 2011


Razstava Od…pri je razporejena v prvi in drugi prostor galerije tako, da tudi vsebinsko sledi našemu (s)prehodu. Namreč v prvem delu so postavljeni bronasti kipi v zelo različnih višinah- od takih, ki so blizu našemu horizontu in so torej »pri« nas, do takih, ki so precej višje od našega horizonta, in so torej umaknjeni »od« nas. Nekateri od teh kipov so postavljeni v odtise rok in sicer gre za dve otroški figurici, od katerih ena pristaja v odtisu rok, druga pa se dviga mimo tega odtisa. Tretja figura na odtisu rok je nosečnica, četrta pa speči človek (odrasli). Dva kipa, ki sta bližje našemu horizontu sta povezana z rojstvom- eden »prihaja« iz nekakšne posode in drugi iz spiralastega traku. To nenavadno in dinamično razporejeno »stebrišče« je postavljeno tako, da gremo skozenj kot skozi stebrišče grškega hrama v glavni in osrednji del razstave.

V velikem prostoru so v dveh ravnih vrstah ob stenah razporejeni beli podstavki, na katerih ni ničesar. Takšni beli podstavki so se pojavili v umetnosti ob koncu 19. oziroma začetku 20. stoletja in so odraz modernističnega čiščenja ornamenta, iskanja nečesa, kar ne ustreza času in prostoru, temveč je popolnoma usmerjeno v abstraktno, utopično misel. Na koncu prostora na sredini ob steni je en precej velik bel podstavek, ki nam sega malo čez horizont in na samem začetku, prav tako na sredini je podstavek, ki je tudi večji. Edino ta podstavek dejansko ima na vrhu nekaj, kar je podobno kipu in sicer gre za silikonski kalup, kakršnega uporabljajo kiparji pri odlivanju telesa, le da je ta kalup obrnjen navzven. V notranjosti tega podstavka teče diaprojekcija različnih kolažev slik, ki jih spremljajo zelo kratki teksti. Čistost, skorajda sterilna postavitev celotne razstave nakazuje torej modernistično logiko, ki pa je prekinjena s tem, da imajo podstavki odprtine z vratci, ki jih je mogoče odpirati. Tako se lupina modernistične bele koce in belih podstavkov predre. Ko ta vratca začnemo odpirati, naletimo na tri vzporedne vrste elementov, ki se tako ali drugače ponavljajo skozi celotno razstavo: silikonski kalupi delov teles, obrnjeni navzven kot neki ostanki prisotnosti človeškega telesa, črke A, C, T, G, kakršne uporabljamo za označevanje nukleotidov DNK, ki so izklesane iz odvrženih nagrobnih kamnitih plošč. Tretja vrsta elementov pa so kipi iz žgane gline, ki so nameščeni v kvadratne steklene vaze in potopljeni v med ter zapečateni z voskom. Ta spomin in hkrati konzervirana izkušnja, ki leži »pod stavki« naše (post)moderne civilizacije, nakazuje tiste estetske možnosti, ki jih danes ne moremo več sprejemati brez zadržkov in sodb, ki smo jih ustvarili skozi konstantni socialni inženiring ter ukinjanje lepote v umetnosti.

En beli podstavek v nizu nima nobenega od teh treh naštetih elementov, saj je v njem nameščen računalnik, na katerem se vrtijo diapozitivi dvojic obrazov, ki so po eni strani odraz vizualne identitete, po drugi pa so umetniške interpretacije. Nad računalnikom so nameščeni geli, kakršne uporabljajo pri določanju identitete s pomočjo bio-tehnologije- DNK sekvenc in sicer so geli nameščeni tako, da delno prekrivajo slike iz računalnika. Tako se med sabo srečata dva vidika, ki nista pomembna le za določanje identitete, temveč sta tudi v civilizacijskem smislu ključna za oblikovanje naših predstav o svetu: en vidik izhaja iz naše prevladujoče zmožnosti vizualnega branja in »urejanja« likovnih informacij (zelo pomembno tudi v likovni umetnosti), drugi vidik pa izhaja iz naše zmožnosti racionalne obdelave različnih podatkov, statistike in logičnega razporejanja ter preverljivosti dejstev (kar je pomembno v znanosti).

Na vrhu vsakega od podstavkov je QR koda z naslovom, ki jo lahko »odpremo« s pomočjo mobilnega telefona. V največjem »podstavku« na koncu prostora sta nameščeni dve figuri v realni velikosti, narejeni iz voska in z očitnim namigom na klasične vrednote ter dolgo linijo figuralike v zahodni civilizaciji- kot neke vrste »Adam in Eva«, skrita za opno (post)modernih zahtev po zanikanju tradicij.