2024
2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 
Carlos Lizariturry
KIPI in RISBE
kiparska razstava
3. 4. - 26. 4. 2012
---
----

Kipar Carlos Lizariturry

je bil rojen leta 1955 v San Sebastianu (Baskija, Španija) in že več let živi v Istri (Marušiči). Šolal se je na St. Martins School of Art, v Londonu, kjer sta bila njegova mentorja Anthony Caro in Tim Scott. Sodi v živo tradicijo baskovskega kiparstva, ki je postala mednardno znana z imeni kot so Chillida, Oteiza, Mendiburu in Besterretxeia. Dolga leta je bil osebni pomočnik in intimni sodelavec Eduarda Chillide in je zanj izdelal nekaj najzahtevnejših kipov v granitu. Poleg tega se je uveljavil kot avtor vrste velikih javnih kipov v granitu in kovanem železu. Med njimi sta posebej pomembna Čuvar(Banco Banesto, Madrid, 2000, pet ton) in Drevo življenja (park El Retiro, Madrid, 2011).

Lizariturryjev delovni proces sestavljajo štiri faze: najprej gre za dologotrajno iskanje primernega kamna,največkrat ledeniškega balvana, granitne skale, magmatske gmote, ki jih odkriva na različnih lokacijah, pogosto v Baskiji, a tudi v Čilu, na Japonskem, Škotskem, kjer pač dela. Kamen nato »odpre«, razpolovi na mestih,kjer se odkrivajo naravne razpoke, ga izdolbe in izprazni, da nastanejo notranje votline, ki jih dodatno oblikuje v otipne volumne, v fantazijske notranje prostore. Notranjščine včasih izgledajo kot nenavadne kapele, kot ostaline nekega kiparskega kulta, rituala. Nato jih znova sestavi v čutne celote, kjer se zunanji in notranji prostor srečujeta v vrezih in odprtinah: tako nastane haptična celota, v kateri oko »otipa« novonastalo kiparsko bitje, ki včasih spominja na antropomorfne kamne, menhirje ali stellae. Ko gledamo te kipe, imamo občutek, da so v njih zaustavljeni in razdelani samo tisti postopki, ki so v skladu z notranjo vsebino kamna, in se z njimi pokaže neko skrito bivanje mineraloškega časa, ki je dobil svojo novo humano formo zato, da se pokaže tesna, na videz brezčasna zveza med večno snovjo in modernim likom, ki daje kamenu novo »zavest«, ga vzbudi v nov ciklus bivanja. Snov, volumen, prostor, to so postavke, ki jih premišljeno oblikuje tudi v drugih materialih, v zadnjem času v posebni terakoti (z železovim prahom) in lesu.

Lizariturryjeve skulpture najdemo v številnih javnih in zasebnih zbirkah, srečamo jih na različnih kiparskih simpozijih in umetniških sejmih, njegova zvezda se vzpenja –kar je na neki način presenetljivo, ker gre za počasno in premišljeno ustvarjanje, ki se ne meni za nagli ritem postmodernega produkcijskega časa in bolj spominja na dolgotrajne ustvarjalne postopke klasičnih kiparjev, od Brancusija do Chillide.