• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 
Carlos Lizariturry
KIPI in RISBE
kiparska razstava
3. 4. - 26. 4. 2012
---
----

Kipar Carlos Lizariturry

je bil rojen leta 1955 v San Sebastianu (Baskija, Španija) in že več let živi v Istri (Marušiči). Šolal se je na St. Martins School of Art, v Londonu, kjer sta bila njegova mentorja Anthony Caro in Tim Scott. Sodi v živo tradicijo baskovskega kiparstva, ki je postala mednardno znana z imeni kot so Chillida, Oteiza, Mendiburu in Besterretxeia. Dolga leta je bil osebni pomočnik in intimni sodelavec Eduarda Chillide in je zanj izdelal nekaj najzahtevnejših kipov v granitu. Poleg tega se je uveljavil kot avtor vrste velikih javnih kipov v granitu in kovanem železu. Med njimi sta posebej pomembna Čuvar(Banco Banesto, Madrid, 2000, pet ton) in Drevo življenja (park El Retiro, Madrid, 2011).

Lizariturryjev delovni proces sestavljajo štiri faze: najprej gre za dologotrajno iskanje primernega kamna,največkrat ledeniškega balvana, granitne skale, magmatske gmote, ki jih odkriva na različnih lokacijah, pogosto v Baskiji, a tudi v Čilu, na Japonskem, Škotskem, kjer pač dela. Kamen nato »odpre«, razpolovi na mestih,kjer se odkrivajo naravne razpoke, ga izdolbe in izprazni, da nastanejo notranje votline, ki jih dodatno oblikuje v otipne volumne, v fantazijske notranje prostore. Notranjščine včasih izgledajo kot nenavadne kapele, kot ostaline nekega kiparskega kulta, rituala. Nato jih znova sestavi v čutne celote, kjer se zunanji in notranji prostor srečujeta v vrezih in odprtinah: tako nastane haptična celota, v kateri oko »otipa« novonastalo kiparsko bitje, ki včasih spominja na antropomorfne kamne, menhirje ali stellae. Ko gledamo te kipe, imamo občutek, da so v njih zaustavljeni in razdelani samo tisti postopki, ki so v skladu z notranjo vsebino kamna, in se z njimi pokaže neko skrito bivanje mineraloškega časa, ki je dobil svojo novo humano formo zato, da se pokaže tesna, na videz brezčasna zveza med večno snovjo in modernim likom, ki daje kamenu novo »zavest«, ga vzbudi v nov ciklus bivanja. Snov, volumen, prostor, to so postavke, ki jih premišljeno oblikuje tudi v drugih materialih, v zadnjem času v posebni terakoti (z železovim prahom) in lesu.

Lizariturryjeve skulpture najdemo v številnih javnih in zasebnih zbirkah, srečamo jih na različnih kiparskih simpozijih in umetniških sejmih, njegova zvezda se vzpenja –kar je na neki način presenetljivo, ker gre za počasno in premišljeno ustvarjanje, ki se ne meni za nagli ritem postmodernega produkcijskega časa in bolj spominja na dolgotrajne ustvarjalne postopke klasičnih kiparjev, od Brancusija do Chillide.