2024
2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 
 
Uršula Berlot
VANITAS
večmedijska postavitev
3. 7. - 27. 7. 2012
---

---

FRAKTAL, 2012 AVTOPORTRET, camera oralis, 2012

sodelovanje: Uroš Abram

VANITAS - AVTOPORTRET, 2012 VANITAS - anatomske transfiguracije, 2012

zvok: SCANNER

tehnična sodelavka: Sunčana Kuljiš

 

Uršula Berlot

Vanitas

Galerija Equrna

3. – 27. julij 2012



Projekt Vanitas je večmedijska postavitev, ki raziskuje odnos med identiteto, zaznavo in telesom v povezavi s klasično umetniško temo vanitas. Odpira vprašanje danes težko določljivih mej med mentalnim, telesnim in tehnološkim, pri čemer se inspirira v sodobnih znanstvenih teorijah o nevrološkem delovanju našega telesa in anatomiji. Projekt raziskuje nove oblike možnih povezovanj med umetnostjo in znanostjo ter si zastavlja vprašanje o vlogi (novih) medijev v razvoju obeh področij. Temelji na različnih eksperimentih z radiološkimi tehnikami snemanja telesa (magnetna resonanca, klasični rentgen), ki jih izvajamo v sodelovanju z Inštitutom za radiologijo na Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani.


Delo Anatomske transfiguracije raziskuje učinke novih (medicinskih) načinov vizualiziranja in mediatiziranja telesne notranjosti na odnos in vrednotenje telesa danes. V širši perspektivi preizprašuje tradicionalno dihotomijo telesnega in duhovnega, minljivega in večnega, vprašanja klasične teme vanitas. Transfiguracija anatomskih fragmentov posnetih s klasično rentgensko tehniko v novo estetsko podobo izvede rekontekstualizacijo znanstvenih – medicinskih podob v polje umetnosti. Tehnično gre za uporabo rentgenskih filmov posnetih s klasično radiologijo. Ker se v sodobni medicinski praksi uporaba analogne radiološke tehnike opušča v prid digitalnim vizualizacijam nas projekt sooča tudi z vprašanjem čedalje hitrejše obsolentnosti tehnologij.


Video Vanitas - avtoportret prikazuje hipnotično podobo kontinuirane disolucije lastnega obraza, lobanje in možganskega tkiva. Prepletanje zunanjosti in s pomočjo tehnlogije vidne notranjosti, razpira vprašanje vidnega in nevidnega oz. materialnega in duhovnega. Metafora ‘oči kot zrcala duše’ v tem primeru sprevrne zrcalnost v transparentnost in pokaže, da ‘ogledalo’ zrcali nekaj, kar nam ostaja nevidno. Podoba lobanje – ki v klasični ikonografiji vanitas predstavlja metaforo minljivosti življenja in zavesti o neizogibni smrti – v odnosu do ritmičnega zvoka dihanja evocira smrt kot zvesto spremljevalko življenja, njegovo senco kot neločljivi dvojnik, ki daje smisel in vrednost samemu življenju ter zvišuje zavest o esenci človeške eksistence.

(sodelovanje: Scanner – Robin Rimbaud – zvok; Sunčana Kuljiš – tehnična sodelavka)


Avtoportret – camera oralis preiskuje lastno telo na povsem ‘low tech’ način. Z razliko od drugih del na razstavi, le-to ni nastalo z uporabo sofisticirane medicinske tehnologije, saj so posnetki nastali s posebno obliko camere obscure ustvarjene z usti. Tehnično gre za uporabo majhnega koščka fotosenzibilnega papirja vstavljenega na dno ustne votline in zaslonke med ustnicami: drobna projekcija svetlobe izriše podobo opazovanega dela telesa na dnu ustne votline, telesna zunanjost pa se projicirana znajde v notranjosti. Vendar oblika telesa, ki nastane na povsem analogen način odtisa svetlobe ni edini dejavnik, ki določa podobo, saj ta nastane v prepletu vrste drugih odtisov lastnega telesa – prstov, sline, jezika ali zob. Tako nastal ‘visceralen’ avtoportret je prežet s telesnostjo in ne prikazuje le telesnega.

(sodelovanje: Uroš Abram)


Svetlobni objekt Fraktal je nastal v seriji del, ki se ukvarjajo z idejo ‘transparentnega telesa’. Formalno temelji na radiološkem posnetku možganov, uporabi svetlobno občutljivih materialov ter vključevanju nematerialnih svetlobnih pojavov kot so projekcije in refleksije. Razlomljena podoba prikazuje razvejitev možganskega ožilja in hkrati, zaradi postavitve, spominja na zgradbo pljučnih bronhijev. Fraktalno urejena struktura telesnega organa se utelesi v estetski formi, ki izriše nevidno geometrijo telesa. Vendar svetloba, ki podobo dematerializira ponovno govori o minljivi in krhki esenci ‘telesnega’, najsi je to umetno ali organsko.



Projekt Vanitas z vključevanjem različnih tehnologij, ki omogočajo vizualizacijo notranjosti ali zunanjosti telesa v širšem smislu preizprašuje ideal ‘transparentosti’, značilen za moderno družbo: iskanje transparentnega telesa (tako v medicini kot v umetnosti) je pravzaprav fantazma, ki pokaže predvsem to, da nečesa ne vidimo, da pravzaprav vedno obstaja tudi nekaj, kar pogledu uhaja in kar lahko le občutimo in doživimo.




dr. Uršula Berlot

docentka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, Univerza v Ljubljani

 

otvoritev, 3. julij 2012