• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 
Neujemanja
 
Eva Lucija Kozak in Adrijan Praznik
 
10. 6. – 4. 7. 2014

 

 

    

Adrijan Praznik, Tomorrowland, 2013, 170 cm x 250 cm, akril na platnu 

Eva Lucija Kozak, Kuhinja, 2014, akril na platnu 140 cm x 140 cm

 

Projekt je podprla mestna občina Ljubljana.

UJEMANJA

Petja Grafenauer


Razstava ponuja srečanje dveh navidezno tako različnih slikarskih poetik, da sta avtorja sama vztrajno zagovarjala izbiro naslova, ki opozarja na razliko. Če pa ju skušamo ob pomanjkanju preglednih slikarskih razstav v regiji primerjati z drugimi praksami, npr. slikarskim izborom, ki smo si ga pred kratkim ogledovali v Cankarjevem domu, ugotovimo da se slike Eve Lucije Kozak in Adrijana Praznika na čas v katerem nastajajo odzivajo drugače od konceptualno večinoma koherentnega izbora v Cankarjevem domu. V CD se je čas slike godil v cikličnem naravnem času, nespremenljivem večnem vračanju, v naravnem brezčasju, v kulturno žensko opredeljenem času kroženja. Vstop v atelje, v katerem se pred odpotovanjem v Galerijo Equrna zbirajo nova dela Eve Lucije Kozak in Adrijana Praznika, nudi popolnoma drugačno doživetje. Te slike so del našegazdajšnjega trenutka, del družbene sodobnosti, ki je izbor v CD ni vključeval, morda z izjemo prakse Suzane Brborović. Te slike so ZDAJ, tiste pa VEDNO, pa to ni nujno povezano z motivom slike, z njeno kvaliteto ali sposobnostjo umeščanja v zgodovino.

In še drugje so podobnosti med praksama Kozak in Praznika. Slike se formalizirajo v živem koloritu in hoteni remediaciji, ki večinoma, ne pa nujno, izhaja iz polja množičnih medijev in kulturnih industrij. Praznik išče podobe, ki so v sliki upodobljene kot edinstveni subjekti, tudi kadar slika pošastno posmrtno življenje: poslovnež, Terminator, želva, okostnjak, astronavt … Kozak, na drugi strani, upodablja anonimne, lepe, mlade in najmlajše predstavnike visokega srednjega razreda, ki so, tudi kadar so na sliki v skupini, neobčutljivi eden za drugega. Kljub barvam in bogastvu so nevarno lepi in prazni kot pri kakšnem Alexu Katzu ali Davidu Salleju.

Ponovne uporabe motivov in oblik so gonilo umetniškega procesa vse od antike do modernizma, ko je v likovni umetnosti pomembnejša postala umetniška invencija in iskanje novega. S postmodernizmom je nastopilo obdobje, ko se je iz prejšnjih obdobij umetnosti črpalo po mili volji, danes pa se zanka zateguje in se (tudi) v polju umetnosti lomi v domeni avtorskih pravic in napaja v poljih reciklaže in ponovne uporabe tudi kot politične izjave, pa tudi postopkov razmnoževanja, ki jih spodbujajo in omogočajo nove in stare tehnologije …

V umetnosti podobe, oblike, vsebine in ideje v novem tisočletju potujejo različno. Ponovna uporaba motiva med izvorom in ponovnim domovanjem podobe razmerje vzpostavi le, če gledalec pozna obe deli, kar pa njegovo poznavanje le poglobi, ne pa tudi spremeni. Teoretika Jay David Bolter in Richard Grusin tak prenos imenujeta »repurposing«1. Če se v novem mediju poleg vsebine reprezentira tudi medij sam, gre za remediacijo (»remediation«), ki je za slikarstvo znova postala zanimivejša z razvojem novih tehnologij v preteklem stoletju. Izraz je nastal iz latinskega »remederi«, kar pomeni zdraviti oz. obnoviti zdravje in izraža način, v katerem medij predrugači ali izboljša drugega. V sliki se skrbno izbrane podobe iz svetovnega spleta, ki jih gledalci na medmrežju skorajda ne zaznamo več, zaustavijo.

Skok med medijema gladkega ekrana in ročno izdelane podobe je še vedno precejšen in Eva Lucija Kozak nanj ne opozarja zgolj s formo, temveč tudi z motiviko raznih računalniških okenc in simbolov, ki kakor da čakajo, da se jih bo gledalec interaktivno lotil. A ne gre. Medij slike je izrazito statičen. Slika podobo monumentalizira in zaustavi. Umetnica tem lastnostim doda lastno vizijo sveta, ki niha med sladkorjasto privlačno zunanjščino in neznosnostjo kontrole, ki se skriva pod površino in je mnogokrat povezana s sodobno tehnologijo in najmlajšim delom populacije.

Tudi podobe v delih Adrijana Praznika so ambivalentne, v njih so želja, herojstvo in nasilna smrt. Ne ve se, ali so kritične, cinične ali idolatrijske. Kot da bi se na platna preselil v odraslo uokvirjeni gon fantovskega odraščanja v kapitalističnih začetkih, ki se jih zdaj odrasli slikar z nostalgijo spominja. Hkrati prek podobe tako on, kakor Eva Lucija Kozak, s čopiči pereta krivdo predhodnikov, ki so dovolili zgraditi lažnivi svet, ki se mu ne moreta odreči, saj ju vedno znova mladostniško očara. Pa vendar sta zaslepljenosti kapitalizma napovedala vojno, ki jo bijeta v sliki in s sliko, ki v kapitalističnem sistemu občasno še vedno prav dobro prosperira. Neoliberalni proces neskončne racionalizacije procesov produkcije, je v slikarstvu živi model zamenjal za brezplačno podobo s spleta, podobo, ki je tudi v širši družbi že zamenjala del osebnih stikov.

Narativna figuralika bi bila možen predalček, v katerega bi se umestilo njuno slikarstvo, če pojem ne bi bil historično obremenjen. Tudi kolaž v obeh opusih ni neuporaben pojem, ki pri Kozak nastopa predvsem v snovanju dela, torej soumeščanju najdenih podob v slikovno polje, pri Prazniku pa se pojavi še dodaten postopek. Kot v slovenskem prostoru ob koncu devetdesetih let Dušan Kirbiš, Praznik kolažira slikovno polje z enako velikimi pravokotnimi površinami. Kirbiš s kolažiranimi fotografijami ne sestavi celotne slike, ampak pravokotnike vanjo vstavlja, Praznik (in sočasno v novih ciklih tudi slikar in profesor na ALUO Žiga Kariž) pa pravokotnik uporabita za osnovni gradnik dela. Tiskane površine so zložene ena ob drugo kot v otroški sestavljanki v katero slikar dodatno intervenira z barvo in geli. Podobe v vesolju z barvito mavrico, ki sveti tudi v zemeljski sferi želv, postavni vojaki-okostja, ki zahtevajo primernega nasprotnika in okolje bližnjega vzhoda, pomanjkljivo odete dolgolase lepotice, kjer je tisto, kar je dala narava, primerljivo z dosežki vesoljskih tehnologij, so našli dom na velikih in težkih platnih.

Tudi v slikah Eve Lucije Kozak družbeni imperativi ne ustrezajo tistemu, kar potrebuje posameznik, temveč izkoriščajo njegovo željo po več, više, bolje, lepše, hitreje in močneje ter ga, kot v Matrici, prestavljajo v svetove kulis. Tukaj vse le navidezno odgovarja trenutni življenjski misiji vse večjega dela človeštva, v resnici pa služi ciljem delovanja stroja, ki je bil zgrajen, da bi nudil in jemal vse več.

1 Beseda je neprevedljiva v slovenski jezik, pomeni pa spremeniti namen, uporabiti za drugačen namen. Enako beseda re-mediation. Beri BOLTER, Jay David in GRUSIN Richard, Remediation: Understanding New Media, The MIT Press, London 2001.

otvoritev razstave - Neujemanja

Eva Lucija Kozak in Adrijan Praznik

torek, 10. junij 2014