• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

Marjan Skumavc (1947 - 2011)

TO SEM VIDEL

PRIZORI IZ ŽIVLJENJA MARJANA SKUMAVCA

23. februar - 8. april 2016

 

 

Tomaž Brejc

TO SEM VIDEL. PRIZORI IZ ŽIVLJENJA MARJANA SKUMAVCA

Danes v umetnosti prevladuje realizem. Zakaj je tako? Preprosto, nimamo več ničesar skupnega, ne skupnih

 idej, simbolov, verjetij, ni idealizma, ki ga je potrebovala in zahtevala metafizična umetnost, posebej

 abstrakcija. Vse je zdaj, vse je stvarno, ne verjamemo več v ideale ali onostranstvo. Življenje je postalo

 partiklularno, krhko, negotovo in umetnost se je skorja izgubila v njem: komaj ločimo umetniško dejanje od

 nekega naključja. Svet je preveč krut, da bi dopustil idealizem v umetnosti. Če ga že zaznamo, mu le težko

 verjamemo. Mediji so vsi po vrsti realistični, ne zmorejo abstraktnih sporočil.

Marjan Skumavc je bil realist v drugačnem času, v času, ko se je bilo še mogoče približati ljudem z

 družbenega roba, malim lopovom, alkoholnim rogoviležem, ljubosumnim parom ali zmedenim policajem z

 naklonjenostjo, skoraj neko osebno dobroto, brez današnjega zaničevanja. Kdorkoli je takrat odprl DELO,

 ni nikdar zamudili njegove nočne kronike. Bilo je zabavno, duhovito branje, napisno iz bližine in z nekim

 toplim odpuščanjem: živim ljudem se vse zgodi. Marsikateri Skumavčev domislek in anekdota, vic, je postal

 splošna last, in so ga ponavljali v bifejih in pisarnah.

Slikarstvo je bilo težje, bolj izrazno, manj ironično. Kar je videl in doživel je naglo našlo pot v njegov,

 včasih prav groteskno nasilni slikarski svet. Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri,

 čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz nočnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli,

 VIDELI, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, ali pa včasih prav

 bedasto končalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni

 muki živ.

Skumavc je veliko risal, toda to niso bili samo lahkotni krokiji izza polnočnega šanka, to so bili tudi

 občutljivi načrti za slike.

Toda polagoma se je tega nočnega polsveta utrudil, tudi bolezen ga je odvrnila od napornega krokanja in

 druženja v bifejih in časopisnih družbah. Istra ga je navdušila z barvami, oblikami, z atmosfero in

 polkmečkim življenjem. Skumavc se ni bal barve, če je videl rumeno, je slikal tako rumeno, kot je le mogel.

 Če je opazil kakšno izrazito obliko v pokrajini, se ji je približal do skrajnosti, v tem ni bilo nikakršnega

 estetskega zadržka, če je videl lepoto motiva, se je z vso močjo naselil v njem. Na koncu je bil samo še

 slikar, ki mu narava podarja estetske občutke in je bil srečen, da jih lahko upodobi.

Portorož, 18. februar 2016