Marjan Skumavc (1947 - 2011)
TO SEM VIDEL
PRIZORI IZ ŽIVLJENJA MARJANA SKUMAVCA
23. februar - 8. april 2016
Tomaž Brejc
TO SEM VIDEL. PRIZORI IZ ŽIVLJENJA MARJANA SKUMAVCA
Danes v umetnosti prevladuje realizem. Zakaj je tako? Preprosto, nimamo več ničesar skupnega, ne skupnih
idej, simbolov, verjetij, ni idealizma, ki ga je potrebovala in zahtevala metafizična umetnost, posebej
abstrakcija. Vse je zdaj, vse je stvarno, ne verjamemo več v ideale ali onostranstvo. Življenje je postalo
partiklularno, krhko, negotovo in umetnost se je skorja izgubila v njem: komaj ločimo umetniško dejanje od
nekega naključja. Svet je preveč krut, da bi dopustil idealizem v umetnosti. Če ga že zaznamo, mu le težko
verjamemo. Mediji so vsi po vrsti realistični, ne zmorejo abstraktnih sporočil.
Marjan Skumavc je bil realist v drugačnem času, v času, ko se je bilo še mogoče približati ljudem z
družbenega roba, malim lopovom, alkoholnim rogoviležem, ljubosumnim parom ali zmedenim policajem z
naklonjenostjo, skoraj neko osebno dobroto, brez današnjega zaničevanja. Kdorkoli je takrat odprl DELO,
ni nikdar zamudili njegove nočne kronike. Bilo je zabavno, duhovito branje, napisno iz bližine in z nekim
toplim odpuščanjem: živim ljudem se vse zgodi. Marsikateri Skumavčev domislek in anekdota, vic, je postal
splošna last, in so ga ponavljali v bifejih in pisarnah.
Slikarstvo je bilo težje, bolj izrazno, manj ironično. Kar je videl in doživel je naglo našlo pot v njegov,
včasih prav groteskno nasilni slikarski svet. Tu ni nič izmišljenega, vse je pristno, rdeča barva je zares kri,
čutna substanca, trupla so raztelešena bitja, ne prikazni iz nočnih mor – le mi, ki tega nismo doživeli,
VIDELI, jih dojemamo kot figure iz nekega peklenskega življenja, ki se je včasih tragično, ali pa včasih prav
bedasto končalo. Tu ni ironije, v resnici gre samo za slikarski izraz, ki je tako neposreden, da je še v smrtni
muki živ.
Skumavc je veliko risal, toda to niso bili samo lahkotni krokiji izza polnočnega šanka, to so bili tudi
občutljivi načrti za slike.
Toda polagoma se je tega nočnega polsveta utrudil, tudi bolezen ga je odvrnila od napornega krokanja in
druženja v bifejih in časopisnih družbah. Istra ga je navdušila z barvami, oblikami, z atmosfero in
polkmečkim življenjem. Skumavc se ni bal barve, če je videl rumeno, je slikal tako rumeno, kot je le mogel.
Če je opazil kakšno izrazito obliko v pokrajini, se ji je približal do skrajnosti, v tem ni bilo nikakršnega
estetskega zadržka, če je videl lepoto motiva, se je z vso močjo naselil v njem. Na koncu je bil samo še
slikar, ki mu narava podarja estetske občutke in je bil srečen, da jih lahko upodobi.
Portorož, 18. februar 2016 |
