ALUO prehod: â–³
Razstava študentk in študentov Oddelka za slikarstvo
Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO)
5. 12. 2017 – 12. 1. 2018
â–³ predstavlja tri avtorje in je tudi tretja v nizu razstav, ki se bodo v Galeriji Equrna zvrstile pod skupnim imenom ALUO prehod.
Mentorji o avtorjih:
â–³ Rok HORVAT
Če velja, da slikarstvo ni medij med mediji, pač pa da je poleg tega, da se izvršuje na sebi
specifičen način, predvsem način mišljenja in delanja, iz katerega izhaja marsikaj, potem to
posebej velja za Roka Horvata. Še kot študentu mu to, da odlično obvlada predstavljanje
vidnega sveta in upodabljanje, ni zadostovalo. Imel je in ima svojo agendo, svojo pot
raziskovanja slikarstva onkraj podobe ali to-kraj podobe, če hočete. Njegove slike so definirane
in stokrat premišljene na vseh delih površine, tega omejenega prostora svobode in odločitev.
Aktualnost in zgodovina se prepleteta in nastajajo dela z izredno močnim izžarevanjem,
posebna in edinstvena, vendar pa tudi znana in povezana z iskanjem bistvenega.
(Izr. prof. Bojan Gorenec)
â–³ Dalea KOVACÌŒEC
Dalea Kovačec je mlada vizualna umetnica, ki v središče svoje prakse postavlja spomin.
Umetnica svoje formalno raznoliko in večplastno umetniško ustvarjanje udejanja v hibridni
praksi, kjer slikarstvo, risba, knjiga umetnice, video in zvok tvorijo dinamičen dialog. Umetnica
nam skozi različna dela znova in znova kaže, kako krhka, gnetljiva, lahko vodljiva, iz ene
podobe v drugo spreminjajoča se snov je pravzaprav spomin. Dalea Kovačec se je s lastnimi
spomini soočila v seriji slikarskih del ter v knjigi umetnice s skupnim naslovom Prikrojeni
spomini (2016). Umetnica črpa iz “dialoga podob” med lastnimi spomini ter podobami iz
družinskega albuma, ki je te spomine dopolnjeval ter hkrati omejeval. Ta dialog ji služi kot
vsebina za knjigo ter kot slikarski motiv. Tekom umetniškega procesa je umetnica prišla do
spoznanja, da so spomini nematerialni konstrukt, ki se udejanja zdaj tako, zdaj drugače. Knjigo
umetnice Prikrojeni spomini lahko razumemo kot avtoričino pot skozi lastne spomine ter tudi kot
beleženje procesa upodabljanja le teh. Until the end of Memory (2017) je v resnici dialog med
zvočnim posnetkom in digitalizirano gibljivo podobo. Delo, ki nas potisne natančno med zvok in
podobo, morda lahko razumemo kot poetični hommage Wimu Wendersu in njegovemu
distopično vizionarskemu filmu. Ko vstopimo v postavitev Until the end of Memory in nas
računalniško generiran glas sprašuje po dogodkih iz naše preteklosti, postanemo zgolj nemočna
priča obsesivnemu brisanju najdragocenejših lastnih spominov, ki jih dandanes preko družabnih
omrežij delimo s stotisočerimi gledalci, vse do konca spomina. Ali, kot pravi umetnica:
“Dandanes ne snemamo osebnih dogodkov z namenom, da si jih bomo kasneje ogledali in s
tem obujali spomine na dogodke v preteklosti. Ti posnetki so postali naš spomin.”
(Izr. prof. mag. Žiga Kariž)
â–³ Blažka KRIŽAN
Likovna dela Blažke Križan se v samem snovanju začnejo dobesedno na začetku. Se pravi pri
samem temeljniku, izbiri papirja oziroma njegovih različnih tehničnih specifik, njegove svetlobne
odzivnosti, časovne trajnosti in karakterju materialnega čutnega učinkovanja. V njenih delih se
linija pojavlja kot zareza in avtorica se pri tem referenčno naslanja na dela Lucia Fontane, na
prostorske koncepte, na vključevanje praznine kot dodano prostorsko dimenzijo. Ali kot navaja
avtorica, je oskrunjenje (rezanje) slikovne površine lahko konstruktivno dejanje, ki transformira
temeljnik v membrano in dovoljuje gledalcu, da preseže izkustvo fizične materije, ko si mentalno
rekonstruira dejanje perforacije. V samem postopku je vsaka zareza v papir dokončna odločitev
brez možnosti povratka. Nekako tako, kot v belinah Roberta Rymana. Zakaj beline? Ker so na
njih napake najbolj vidne. In potem postane zelo pomembna izbira sestave barve, odločitev o
njeni viskoznosti, izbira debeline čopiča in podobno, o čemer je Ryman lahko govoril zelo
detajlno tudi v večstranskih intervjujih. Podoben ustvarjalen pristop, podkrepljen z izjemno
senzibilnostjo, je viden tudi v delih Blažke Križan, ki osupnejo gledalca ne le z izvedbo, temveč
tudi in predvsem z igro svetlobe, ki pred našimi očmi predstavlja motiv v večni nesnovni
premeni.
(Izr. prof. Zmago Lenàrdič) |
