2024
2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

ALUO prehod: â–³

Razstava študentk in študentov Oddelka za slikarstvo

Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani (UL ALUO)


5. 12. 2017 – 12. 1. 2018

 

 

 

 

 

 

  

â–³ predstavlja tri avtorje in je tudi tretja v nizu razstav, ki se bodo v Galeriji Equrna zvrstile pod skupnim imenom ALUO prehod.

 

 

Mentorji o avtorjih:


â–³ Rok HORVAT


Če velja, da slikarstvo ni medij med mediji, pač pa da je poleg tega, da se izvršuje na sebi

specifičen način, predvsem način mišljenja in delanja, iz katerega izhaja marsikaj, potem to

posebej velja za Roka Horvata. Še kot študentu mu to, da odlično obvlada predstavljanje

vidnega sveta in upodabljanje, ni zadostovalo. Imel je in ima svojo agendo, svojo pot

raziskovanja slikarstva onkraj podobe ali to-kraj podobe, če hočete. Njegove slike so definirane

in stokrat premišljene na vseh delih površine, tega omejenega prostora svobode in odločitev.

Aktualnost in zgodovina se prepleteta in nastajajo dela z izredno močnim izžarevanjem,

posebna in edinstvena, vendar pa tudi znana in povezana z iskanjem bistvenega.

(Izr. prof. Bojan Gorenec)


â–³ Dalea KOVACÌŒEC


Dalea Kovačec je mlada vizualna umetnica, ki v središče svoje prakse postavlja spomin.

Umetnica svoje formalno raznoliko in večplastno umetniško ustvarjanje udejanja v hibridni

praksi, kjer slikarstvo, risba, knjiga umetnice, video in zvok tvorijo dinamičen dialog. Umetnica

nam skozi različna dela znova in znova kaže, kako krhka, gnetljiva, lahko vodljiva, iz ene

podobe v drugo spreminjajoča se snov je pravzaprav spomin. Dalea Kovačec se je s lastnimi

spomini soočila v seriji slikarskih del ter v knjigi umetnice s skupnim naslovom Prikrojeni

spomini (2016). Umetnica črpa iz “dialoga podob” med lastnimi spomini ter podobami iz

družinskega albuma, ki je te spomine dopolnjeval ter hkrati omejeval. Ta dialog ji služi kot

vsebina za knjigo ter kot slikarski motiv. Tekom umetniškega procesa je umetnica prišla do

spoznanja, da so spomini nematerialni konstrukt, ki se udejanja zdaj tako, zdaj drugače. Knjigo

umetnice Prikrojeni spomini lahko razumemo kot avtoričino pot skozi lastne spomine ter tudi kot

beleženje procesa upodabljanja le teh. Until the end of Memory (2017) je v resnici dialog med

zvočnim posnetkom in digitalizirano gibljivo podobo. Delo, ki nas potisne natančno med zvok in

podobo, morda lahko razumemo kot poetični hommage Wimu Wendersu in njegovemu

distopično vizionarskemu filmu. Ko vstopimo v postavitev Until the end of Memory in nas

računalniško generiran glas sprašuje po dogodkih iz naše preteklosti, postanemo zgolj nemočna

priča obsesivnemu brisanju najdragocenejših lastnih spominov, ki jih dandanes preko družabnih

omrežij delimo s stotisočerimi gledalci, vse do konca spomina. Ali, kot pravi umetnica:

“Dandanes ne snemamo osebnih dogodkov z namenom, da si jih bomo kasneje ogledali in s

tem obujali spomine na dogodke v preteklosti. Ti posnetki so postali naš spomin.”

(Izr. prof. mag. Žiga Kariž)


â–³ Blažka KRIŽAN


Likovna dela Blažke Križan se v samem snovanju začnejo dobesedno na začetku. Se pravi pri

samem temeljniku, izbiri papirja oziroma njegovih različnih tehničnih specifik, njegove svetlobne

odzivnosti, časovne trajnosti in karakterju materialnega čutnega učinkovanja. V njenih delih se

linija pojavlja kot zareza in avtorica se pri tem referenčno naslanja na dela Lucia Fontane, na

prostorske koncepte, na vključevanje praznine kot dodano prostorsko dimenzijo. Ali kot navaja

avtorica, je oskrunjenje (rezanje) slikovne površine lahko konstruktivno dejanje, ki transformira

temeljnik v membrano in dovoljuje gledalcu, da preseže izkustvo fizične materije, ko si mentalno

rekonstruira dejanje perforacije. V samem postopku je vsaka zareza v papir dokončna odločitev

brez možnosti povratka. Nekako tako, kot v belinah Roberta Rymana. Zakaj beline? Ker so na

njih napake najbolj vidne. In potem postane zelo pomembna izbira sestave barve, odločitev o

njeni viskoznosti, izbira debeline čopiča in podobno, o čemer je Ryman lahko govoril zelo

detajlno tudi v večstranskih intervjujih. Podoben ustvarjalen pristop, podkrepljen z izjemno

senzibilnostjo, je viden tudi v delih Blažke Križan, ki osupnejo gledalca ne le z izvedbo, temveč

tudi in predvsem z igro svetlobe, ki pred našimi očmi predstavlja motiv v večni nesnovni

premeni.

(Izr. prof. Zmago Lenàrdič)