Razstava »Bogdan Borčič‡: Slike«
Bogdan Borčič‡ je pomemben predstavnik visokega modernizma in minimalizma in eden osrednjih umetnikov
20. stoletja. Ustvarjal je risbe, slike, grafike in objekte in imel okoli 190 samostojnih razstav ter sodeloval na
številnih razstavah pri nas in po svetu. Njegova dela so v pomembnih zbirkah doma in v tujini. Največji opus
njegovih del hranita Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki (grafični kabinet in Koroška galerija likovnih
umetnosti v Slovenj Gradcu (slikarska zbirka). Za umetniško ustvarjanje je prejel več kot petdeset (mednarodnih)
nagrad in priznanj in je prejemnik Prešernove nagrade za življenjsko delo.
V Ljubljani se je s samostojno razstavo slik zadnjič predstavil v Galeriji Cankarjevega doma leta 2013, v Galeriji
Equrna pa davnega leta 1996, kjer so takrat pripravili razstavo njegovih novih slik. S tokratno razstavo
nadaljujemo tam, kjer se je takrat razstava zaključila. Gre za prikaz Borčič‡evega slikarskega opusa, ki ga je
snoval po letu 2000. Slike sodijo v umetnikovo zrelo obdobje, ko je raziskoval barvno polje in ustvaril dovršeno
likovno celoto, katere del so bili tudi skrbno premišljeni okvirji. Barve je nanašal pastozno ali lazurno in dosegel
učinek napetosti ali zračnosti kompozicije. Pretanjeni barvni odnosi in liki se tako skladajo s kompozicijskimi
prijemi v enoviti harmonični lepoti.
Kustosa razstave sta Arne Brejc, vodja galerije in umetnikova hči Barbara Borčič‡, umetnostna zgodovinarka in
dobra poznavalka njegovega dela.
Bogdan Borčič‡ (1926-2014)
Bogdan Borčič‡ se je rodil 26. septembra 1926 v Ljubljani. Med letoma 1943 in 1944 je obiskoval slikarsko šolo
Mateja Sternena in risarsko šolo Franceta Goršeta. Njegova družina se je takoj po okupaciji Ljubljane vključila v
odporniško gibanje Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Kot član SKOJa je deloval v borbeni petorki na
terenu Vrtača. Risal in pisal je protifašistične letake in razglase OF in jih doma odtiskoval na preprostem doma
izdelanem ročnem tiskarskem stroju na bazi želatine. Leta 1944 so ga internirali v nemško koncentracijsko
taborišče Dachau, kjer se je znašel v krogu umetnikov in kulturnikov. Tam je dobil taboriščno številko 91324 in
risal ilegalni časopis Razsvit.
Po drugi svetovni vojni se je vpisal na oddelek za slikarstvo na novo ustanovljene Akademije upodabljajočih
umetnosti v Ljubljani, kjer je diplomiral leta 1950. Njegovi profesorji za slikarstvo, risbo in grafiko so bili France
Mihelič, Gojmir Anton Kos, Božidar Jakac, Riko Debenjak, Nikolaj Pirnat in Slavko Pengov, na podiplomskem
študiju v specialki za slikarstvo pa Gabrijel Stupica. Med študijem se je udeležil treh mladinskih delovnih akcij,
po njem pa ilustriral, bil pedagog in začel razstavljati. Med leti 1952 in 1969 je bil profesor v gimnaziji v Novem
mestu, vodil likovni oddelek v Centru za estetsko vzgojo (Pionirski dom), bil strokovni sodelavec revije Ciciban
in profesor na Srednji šoli za oblikovanje. Izpopolnjeval se ja na študijskih potovanjih po Evropi in leta 1958 s
pomočjo štipendije Moše Pijadeja ustvarjal v ateljeju J. Friedlaenderja v Parizu. Na Akademiji za likovno
umetnost v Ljubljani je poučeval na slikarskem oddelku (od 1969 do 1973), od leta 1973 do leta 1984 na
grafičnem oddelku. Leta 1979 je predaval kot gostujoči profesor na grafičnem oddelku Likovne akademije v
Monsu v Belgiji.
Razstava bo odprta do petka, 26. 4. 2019.