• marec 2023
    • februar 2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

APOKALIPSA 2020

 

skupinska razstava

 

kurator: Arne Brejc

 

7. 1. - 31. 1. 2020

Avtorji:

Uršula Berlot, Gašper Capuder, Barbara Drev, Mitja Ficko, Rok Horvat, Staš Kleindienst, Aleksij Kobal, Zmago Lenárdič, Irena Romih, Jože Slak – Đoka, Ana Sluga, Andraž Šalamun, Jure Zadnikar

 

 

 

Apokalipsa 2020 je naslov skupinske razstave, ki jo odpiramo v torek, 7. 1. 2020, v galeriji Equrna. Gre za kurirano, tematsko spodbujeno slikarsko razstavo z večino del iz leta 2019.

Razstavljena dela izvorno ne vsebujejo apokaliptičnih tendenc in niso bila ustvarjena s to idejo, vendar nam v perspektivi naslova ter v tokratnem izboru in postavitvi ponujajo novo priložnost interpretacije. Tem umetninam je (kot vsaki zanimivi umetnini) imanentna večplastnost, komplekstnost, to, kar vidimo, ni nikoli dokončno in zato odpira vedno nove možnosti opazovanja.

Razstava je zastavljena v duhu preizpraševanja izpostavljenosti posameznika in celotnega človeštva prihodnosti. Beremo jo lahko povsem narativno, kot bi inscenirali, doživljali različne stopnje, različne trenutke apokalipse v časovnem obdobju pred, med in po apokaliptičnem dogodku: od trenutnega življenja civilizacije do spopada, krika, oklepanja zadnje bilke, do izbruha, do iskanja načina, kako živeti po takem dogodku, iskanja novih planetov, vesoljskega potovanja, abstraktnih form, frekvenc, ki niso s tega sveta... V slikarskem smislu pa se na razstavi odpira vprašanje, kaj se dogaja z odnosom subjekt – objekt oziroma ali se subjekt umika iz prvega plana slikarstva oziroma nastopa samo še kot (Fickov) poslednji samuraj, etnografski element, ki odhaja in naznanja konec antropocentričnega dojemanja sveta in slikarstva ter se umika nečemu novemu, kar ni (več) ne človek ne narava.

Razstavljena dela povezuje ideja sedanjosti, ki se nahaja v prehodnem, tranzitnem času, kjer ni novega leta kot jasne časovne ločnice; sedanjosti, ki je del procesa in sprememb, ki prihajajo, se že dogajajo in napovedujejo nova razmerja in nove ureditve. Človek (subjekt) ni več osnovni motiv oziroma predmet raziskovanja ali zanimanja.

Soočenje današnjega človeka s temi novimi razmerami deluje apokaliptično.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

www.dnevnik.si/1042919433/kultura/vizualna-umetnost/arne-brejc-direktor-galerije-equrna-clovek-bo-vedno-hrepenel-po-cloveku