Začnimo z vprašanjem: Ali lahko današnje slikarstvo postane sredstvo za subverzijo? V svojem bistvu zagotovo nosi zavezanost k preizpraševanju domene vidnega in vzpostavljenih družbeno-kulturnih norm, ki določajo medijski diskurz. Slikarji, med njimi tudi Gašper Capuder, spretno izkoriščajo širok spekter tehnik, materialov in konceptualnih pristopov, da bi dekonstruirali sodobne mehanizme upodabljanja in podajanja informacij. Njegova dela razkrivajo izgrajenost posameznikove identitete, družbenih vzorcev in kulturnega konteksta, obenem pa spodbujajo gledalce, da se soočijo s svojim partikularnim dojemanjem resničnosti.
Na razstavi encoding_decoding v Galeriji Equrna so Capudrova dela predstavljena v obliki slikarskih postavitev, ki na prvi pogled delujejo prijetno, domačno ali celo konformistično, vendar pa je osrednji poudarek razstave posvečen razkrivanju načinov, kako se družbene neenakosti odražajo v naših vsakodnevnih izkušnjah. Namen razstavljenih umetnin je ustvariti prostor za razmislek o skupnostnih konsenzih, pa tudi disenzih, ki definirajo obstoj človeka, ter hkrati osvetliti, kako se ti uveljavljajo znotraj družbenih struktur. Avtorjevo delo tako ni zgolj odsev našega časa, temveč deluje kot katalizator družbenih sprememb, ki nas spodbuja k prevzemanju odgovornosti za lastna dejanja.
Za celovito razumevanje slikarstva Gašperja Capudra je na mestu, da se navežemo na njegova prejšnja dela, ki so bolj intimistično zastavljena, saj mimetično upodabljajo delovne in bivanjske prostore, ki so bili sestavni del njegovega življenja. To poudarjanje okolja, ki ga obkroža, posredno odraža njegovo zanimanje za to, kako se posameznik oblikuje znotraj družbe in prostora, katerih del je. Avtorja zaznamuje tudi to, da se na samostojnih razstavah praviloma ne predstavlja le s slikami, temveč te dopolnjuje s kontekstom, ki ga dodatno vzpostavlja prek objektov, situacijskih postavitev ali video del.
Z aktualno razstavo, ki predstavlja umetniška dela, nastala med leti 2022 in 2024, se odpira nov pogled na umetnikov ustvarjalni proces. Iz naslova je mogoče razbrati, da avtor izhaja iz poklicne okupacije programiranja, kar dodaja nov kontekst njegovemu umetniškemu izražanju. Razstava predstavlja njegove štiri slikarske serije, sopostavljene z objekti v ambientalnih aranžmajih in s kratkoformatnimi video posnetki. Skozi slikarske serije umetnik raziskuje različne pristope k slikanju, medtem ko video dela prikazujejo slikarske intervencije na način, ki je bližje komunikacijskim kanalom družbenih omrežij. Poleg tega razstavo dopolnjujejo različni predmeti, kot so sušilec za perilo, podloga za jogo, lutke in drugi predmeti, ki ne le dodajo razstavi prostorsko dimenzijo, temveč tudi gledalcem omogočajo različne možne vstopne točke za interpretacijo umetnin.
Poglejmo si še podrobneje ikonografijo del Gašperja Capudra, ki sega v širok spekter kulturnih referenc in vsakodnevnih situacij. Kot je sam izpostavil, so za njegovo generacijo enako pomembne slike Michelangela Merisija da Caravaggia kot animirana serija South Park ali pa glasbena skupina Matter. Ta sinteza preteklih in sodobnih vplivov odraža njegovo prepričanje v nelinearnost zgodovine ter pomembnost kulturnih impulzov v trenutku sedanjosti. Njegova motivika pa zajema tudi elemente iz priročnikov za samopomoč, igrače različnih blagovnih znamk itd. Ni naključje, da Capuder v svoja dela vključuje motive igrač oz. lutk, saj se zaveda, da igra predstavlja esencialni element otroškega razvoja, ki vpliva na oblikovanje vedenjskih vzorcev. Avtor s tem poudarja, kako posameznikove navade tvorijo kompleksno mrežo interakcij ter vzorcev znotraj družbenega okolja. Detajli slik, kot so legokocka moške figure, ki v roki drži nož, ali motivi obešencev, ki jih je odslikal v maniri otroške risbe, posredno razkrivajo podtalno delovanja naše skupnosti ter vzbujajo občutke neprijetnih razodetij.
Dekonstrukcija, ki jo Capuder spretno izvaja v svojih delih, ni sinonim za destrukcijo, temveč je zgolj rušenje dogmatizma določenega diskurza. V njegovem umetniškem ustvarjanju se zrcali premišljena strategija, ki ne le demontira ustaljene norme, temveč hkrati konstruira prostor za alternativne obete. Premik od njegovih zgodnejših del, ki so pretežno odražala okolico, k njegovim trenutnim delom, ki se poglobljeno lotevajo zakoreninjenih družbenih vzorcev, nazorno kaže na to, da je slikarstvo danes sposobno biti subverzivno. Prav tako bi bilo utemeljeno trditi, da specifičnost današnjega časa zahteva tovrstni angažma tako od umetnikov kot tudi nas, gledalcev.
Adrijan Praznik