Weinbergerjeve slike: Življenje pod kupolami
Definicije
Antromi so antropogeni biomi, naravna okolja ali habitati, ki jih človek preoblikuje po svoji potrebi. Z vplivi industrijske revolucije se je začelo okolje pospešeno preoblikovati, po letu 2000 je antromov že več kot biomov. Antromi vključujejo strnjena naselja (mesta in mešana naselja), vasi, obdelovalne površine, pašnike ter polnaravna zemljišča in notranje prostore. (Wikipedia)
»Sam bi dodal še dva nova antroma, ki nista fizične narave in ju posledično biologija ne obravnava. To sta prostor zunaj fizičnih zaznav in virtualna realnost. Tu vidim nadaljevanje procesa z gradnjo terarijev ter herbarijev za proizvodnjo hrane in raznih megastruktur kot mikrobivalna okolja človeka (možni prenos v vesolje). Od tod slike s temi strukturami, Terrarium, Plantasia … Taka okolja sem poimenoval Neoantromi, torej neo – nov, antrom – umetni ekosistem, se pravi, novi umetni ekosistemi.« (Uroš Weinberger)
Podobe
Lokacija
Slikar lahko izgradi svoj svet iz delcev, ki pripadajo različnim ravnem bivanja (življenje na Zemlji, v vesolju in astralnem onostranstvu), upodobi stvari, ki veljajo za težko upodobljive ali celo nevidne, se premika v času in prostoru v vse smeri in v takšnem megaprostoru preoblikuje staro in naseli novo življenje.
Za Weinbergerja je idealna predpodoba/prispodoba geodezična kupola, najlažja in istočasno najtrdnejša, najmočnejša kdajkoli izmišljena struktura. Konstruiral jo je ameriški vizionar, izumitelj, filozof Buckminster Fuller. Oblikovana je po principih samozadostnosti, saj kupola nima temeljev, narejena pa je iz trikotnih, pentagonalnih in heksagonalnih oblik. V njej odmeva osnovna geometrija vesolja – sveta geometrija. V njeni obliki je zajeto vse – od male molekularne strukture do relacij med zvezdami. Brez kakršnekoli notranje podpore lahko prekrije prostor, večji od katerekoli druge konstrukcije takšne vrste. Če se bomo kdaj preselili na druge planete, je ta struktura najprimernejša notranjost za preživetvene tehnologije v krutih pogojih vesoljskega domovanja. Ker pa radikalno uničujemo Zemljo, je to obenem idealni model za ohranjanje življenja in biodiverzitete po apokalipsi – zadnja in edina možna naselbina v zemeljskem antropocenu. Praviloma se vse slike dogajajo v takšni umetelni notranjosti, njena velikost se spreminja, razteza in je neomejena. Na njenem ogromnem oboku se porajajo prividi in liki, pojavi in gibanja, ki z naravno atmosfero nimajo nič skupnega. (slika Cluster Dome)
Habitati
Pod kupolo pa se odvija življenje, ki ga ne motijo človeški spori in spopadi. Figure v skafandrih in kombinezonih domujejo v »rajskih okoljih« med palmami in eksotičnimi rastlinami, še »Eva« ve, da tu ni kač. Pridno se ukvarjajo z rastlinami, veliki zimski vrt jih polno zaposluje, le hranilnih rastlin ni videti ali prepoznati: hrani človečnjake v kupolah nevidna »prana«, pojem in beseda iz sanskrta, ki predstavlja v hinduizmu prvotno energijo živih bitij in vesolja?
Te postave niso subjekti, nihče ni »Jaz«, rodile so se v predstavah postapokaliptične digitalne imažerije in tja tudi spadajo. Niso telesa, le figure v specializirani vesoljski opravi, njihovi gibi so splošni, tu ni nikakršne individualnosti, zares smo v antropocenu. Občasno je njihovo delovanje arhaično: skupina reševalcev se z gumenjakom prebija skozi fotonski/meteorski dež, vesoljec poskuša priti v Modri raj, takšnih zgodb je v teh slikah vse polno in le avtor ve, od kod so in kaj pomenijo. Rajski svet pa morda le ima skrito napako: nima izhoda. Tu nastopijo ezoterične sile, ki dvigajo skafandre v druga časovno-prostorska okolja (astralni neoantrom), vendar brez skrivnosti, ritualov in čarovnij. Odhod v neki drugi svet je zadeva transporta, obsmrtni doživljaj, ki je skoraj dramatična umetelna krajina, si od daleč ogleduje Marsovček in kremži lobanjo v čudaški pozornosti: saj tu ni Smrti, astralna obnebja so večna; samo pot do njih vodi iz interiernega habitata v globoko predstavnost, kjer ni med vesoljem in (človeškim) bitjem nobene meje. Tu utegnejo nastati mizanscene, zgodbe, videnja, ki so lastna samo »intimi« astralnega neoantroma.
Metoda
Slikar si pri delu prisvaja »različna orodja in ikonografijo iz znanosti, popularne kulture, množičnih medijev ter kolektivnih praks«, ki ozaveščajo in razvijajo preživetvene strategije in dokazujejo moč človeške domišljije in očaranosti nad negativnimi apokaliptičnimi scenariji. Slika se spreminja v medijsko površino, ki jo obvladujejo glitchi, trenutne ali podaljšane zamrznitve gibanja, ki ustvarjajo mozaične, statične ploskve in vzorce, in veljajo za splošen kliše v medijski izraznosti. Glitch torej ni nekaj medijsko »nezavednega«, temveč prej pričakovana ali napovedujoča cezura v kontinuiranem narativu. Naslikani glitch ni kopija, temveč simulaker z lastno pojavnostjo in dejavnostjo. Od tu se ponuja slikarju pot v predstavna območja, ki zapuščajo medijske in tehnološke klišeje in vodijo v poosebljeno »notranjost« navidez površnih, naglih in spektakelskih prizorov današnje kolektivne digitalne ikonosfere.
Uroš Weinberger, Blue Haven, 2023, olje na platnu, 250 x 294 cm
Uroš Weinberger, Cluster Dome, 2023, olje na platnu, 200 x 320 cm
