Če so zadnje postavitve Staša Kleindiensta z naslovom, povzetim po eni od slik, narekovale takt, ki naj mu sledi poskus branja njegovih del, tokrat umetnik pozornost usmerja k izhodiščnemu bistvu svojega slikarstva – sliki kot taki in obenem pomenu študije, ki ga do te slike privede. V njegovih prepoznavnih družbenokritičnih krajinah se nenehno odvijajo premene, ki jih, četudi so komaj opazne, umetnik potrebuje, saj z njimi nenehno izpopolnjuje in premišljuje jasno posredovanje kompleksnega sobivanja nasprotij, ki jih slika. 

Medtem ko je krajina v svojih prvih osamosvojitvenih poskusih v 16. stoletju še potrebovala vsaj drobne figure, ki so dajale vsebinsko opravičilo za slikarjevo predajanje slikanju narave, Kleindienst ta proces obrne. Zdaj že dodobra udomačeno motiviko, ki je nekoč vse bolj v napredek in tehnologijo usmerjenega človeka začela vračati k naravi, k primarnemu, s tem pa ponudila beg od naskakujoče realnosti, umetnik izkoristi za paradoksalni obrat, s katerim pokaže ravno na tisti moment, od katerega skuša gledalec z motrenjem krajine ubežati. Začetni občutek možnosti eskapistične pomiritve, ki ga nudi pogled na idilično krajino, ob bližini platna zaustavijo drobne figure. Te bi bile še stoletja nazaj ne zares pomembni pripovedovalci mitološke pripovedi, pri Kleindienstu pa so to protagonisti, ki nam v svojih anekdotah razkrivajo konkretne zablode sodobne družbe. Te drobne figure so skoraj vedno ljudje tega trenutka, obenem pa nikoli povsem odtrgane od starih mitov – v njihovi dobesednosti je vselej tudi nekaj arhetipskega, v njihovi sodobnosti nekaj večnega, saj lahko le tako kažejo na sklenjenost kroga, v katerem se permanentno vrti človeštvo. 

Umetnik se ob poskusu analiziranja svojega časa ne postavlja na varno razdaljo distanciranega opazovalca in tudi gledalcu ne dopušča ugodja takšne pozicije. V njegovih delih je toliko zunanjega sveta kot notranjega; zgolj na videz iz domišljije vznikle mizanscene so v resnici pogosto odraz zelo osebne izkušnje, s katero nagovarja slikar naše lastne premisleke in dileme. Tako slika Nočni atelje (2022) − morda eden bolj intimnih reprezentacij umetnikovih vtisov življenja, kjer zasilno urejen delovni prostor ob obvoznici ni podoba neurejenosti, ampak skoraj svetega mesta, kamor se ustvarjalna duša zateče, da se lahko prepusti svojemu prvemu poslanstvu − ni nič manj osebna kot večje platno Insomnia (2023). To je pogled nespečneža, ki z zračne perspektive gleda v dolino, kako postopoma tone v večer, s tem pa v tisti del dneva, ko ostane sam s svojimi mišljenji, dvomi in strahovi.

Poseben fokus je namenjen študijam, katerih pomen presega eno od vmesnih točk umetnikovega ustvarjalnega procesa. Predvsem so odraz  slikarjeve nenehne želje po eksperimentiranju, likovnemu raziskovanju in premišljevanju tehnike. Študija s podnaslovom Ogenj v drugi deželi (2023) je kljub v izhodišču pripravljalnemu značaju dela povzetek vseh Kleindienstovih hotenj; zremo v skoraj altdorferjevsko pokrajino, le da je dramatični prizor zgodovinske bitke na tleh zamenjala drugačna grožnja, ki se odvija na nebu. Zdaj je še daleč stran, v neki drugi deželi, zaradi česar lahko problematiko za hip potisnemo ob stran, vendar slutnja približevanja ostaja – njeno oprijemljivost napovedujejo tudi pastozni barvni nanosi, ki niso zglajeni v varne, gladke plasti oddaljenih zubljev, ampak vse bolj grozeče pretijo nam tukaj. Oddaljenost plamenov ali spopada (besedna igra v naslovu dopušča oboje) dovoljuje, da si zatiskamo oči in priprave na ključno bitko našega časa nespametno nadomeščamo z medsebojnimi konflikti.

V odsevu ognja razžarjeno nebo se kaže v enakih barvnih niansah kot tisto, ki ga razsvetljuje sončni zahod, in v tem leži tudi ključni kontrast, s katerim Kleindienst nagovarja gledalca – z igro protipolov, nasprotujočih si sfer dobrega in slabega, lepega in grdega, teme in luči, kar išče v notranjem žarenju, najprej neba, potem pa tudi samega medija slike. V svojem iskanju žarenja nočnih sfer pokaže, da je lahko noč enako resnicoljubna kot dan, da je lepota tako v temnih niansah kot svetlih, da je svet zlitje nelagodnih barvnih nasprotij. Vse žari in je vredno našega opazovanja ter umetnikovega premišljevanja o tem, kar je pred njim, in o tistem, kar se skriva zadaj. Čeprav se pomemben del Kleindienstovega pripovedovanja odvija v detajlih, odločilna vloga pripada atmosferi, razpoloženju, ki ga seveda lahko interpretiramo kot odraz družbenega stanja, ampak najprej je to odsev posameznikove zavesti in njegove lastne ujetosti. Krajina pa ob tem ni kulisa, ampak aktivna soustvarjalka pripovedi in s svojo atmosferskostjo nepogrešljiva pojasnjevalka dualnega ustroja sveta. 

Kleindienstovo slikarstvo vedno odraža tudi globok poklon likovni tradicij, ki ni nepomembna stalnica njegovega dela, saj presega splošno izpopolnjevanje lastne tehnike z oziranjem k preteklim rešitvam. Vedno novo obračanje k že pokazanemu in povedanemu je namreč obenem subtilna aluzija na človekovo ujetost v iskanje odgovorov na vprašanja, ki se kljub drugemu času in napredku v svojem jedru ne spreminjajo. Obenem pa je tudi opomnik na pomen, ki ga ima pri tem prevpraševanju umetnost sama, saj kljub temu in hkrati prav zato, ker je iskalka resnice, našemu begu vendarle ponuja uteho.