2024
2023
2023
2022
2022
2021
2021
2020
2020
2019
2019
2018
2018
2017
2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

 

BARVE / COLORS

kuratorja Tomaž in Arne Brejc

6. julij - 4. avgust 2023

Avtorji:
Uršula Berlot, Tomo Brejc, Ksenija Čerče, Jon Derganc, IRWIN, Duša Jesih, Dušan Kirbiš, Zmago Lenárdič,
Polona Maher, Maruša Meglič, Borut Popenko, Mihael Rudl

 

 

Po antoloških predstavitvah črne, zelene, modre in rdeče barve je Equrna znova odeta v barve: tokrat kot razprta mavrica barv, odtenkov, snovi in svetlobe. Ob slikah na stenah se prostor galerije odpre fotografijam, tiskom in videoprojekcijam. Toda kako preslikati njihovo neponovljivo enkratnost v povezano sobivanje na stenah galerije, kako ustvariti iz različnih ravni, na katerih barve bivajo, predstavo valujoče barvne živosti in polnosti? V slovenskem slikarstvu so se barve zelo pozno osamosvojile. V abstraktnih krajinah se je izza barvnih aluzij skrival lokalni zemeljski genius loci. Barvitost temnega modernizma je zdržema ohranjala intimnost ateljejskega okolja, šele z akrilom in sitotiskom poparta je barva postala ploska, dekorativna in predvsem javna dobrina, kot so bili vsakdanji predmeti in znaki, ki jih je pokrivala. Postmodernizem (»bad painting«, nova podoba, neoekspresionizem in planimetrija abstraktnih vzorcev, »pattern painting«) je nadvse hrupno sprostil barvitost svojih izdelkov, ker je uporabil umetelne krome in nove tehnološke materiale. Digitalizacija je barve »dematerializirala« v povsem nepregledno količino odtenkov in kombinacij, še zadnji poskus, da bi jih opisali z besedami, se je razblinil v mehanski sistematiki algoritmičnih impulzov. Današnji ustvarjalci podob umetne inteligence so tudi edini pravi poznavalci njene dinamične barvne imažerije, programske operacije in tehnični postopki pa so ključna vsebina takšnih podob. In vendar: tako kot barve nikoli ne zastarajo, le modni okus jih izbira, dviga na površje in prepušča površni pozabi, se tudi tehnike, od ročnega dotika do tehnološkega impulza, znajdejo v isti sodobnosti, v neločljivem skupnem času in sobivanju. Zato zdajšnja razstava ni neka zaključna manifestacija minulih zgodb o posamičnih barvah, temveč se galerija odpre navzven, kot bi sama vstopila v barvni svet, ki ga oblikujejo sodobne umetnice in umetniki. Je nekakšno »odprto delo«, v katerem so barve lahko subjekti in znaki, predmeti in prikazni, tehnologija in zgodbe. Edino, kar jih druži, je stara izkušnja Equrne: nikoli se nismo odpovedali kromofiliji.