Razstava z verižnim naslovom ANTI / ANTI bo slikarski razmislek udejanjala v mreži del, ki so v zadnjih treh letih dobivala obliko tako v odnosu do postdigitalne in postinternetne situacije, kot v razmerjih do kontingenc, ki so na delu v mehanizmih podobotvorja. Slednje se na razstavi odraža z uporabo specifičnih svetlob in zaslepitev, ki jih animira flux slik in luminescentna transgresija njihove materialnosti.
Slikarstvo se je v preteklosti konstituiralo v različnih pojavnih oblikah, vključujoč tudi lastno negacijo. Izjavam o koncu umetnosti, o koncu slikarstva ne verjamemo več, v pričujoči postdigitalni ter postinternetni situaciji pa je na delu tako vzpostavljanje specifičnih objektov kot tudi formiranje novih materialnosti.
Ker zasičenost s podobami in vseprisotnost tehničnih podob oblikuje našo vsakodnevno realnost, je danes za slikarstvo nujno, da razume določene medijsko-teoretične pojme in zlasti razlike med tehnično podobo in sliko. Na razstavi bo torej izpostavljena vloga SEKVENC v slikarskih delih. Za distribucijo slednjega je v posdigitalni situaciji pomenljiva predvsem razlika med relacijo, korelacijo in avtokorelacijo. Tu se kaže neizogibnost kontingence kot giljotinski zamik, ki z nepredvidljivostjo zareže v sekvenco, ki je konceptualno predhodna slikarski gesti.
Do izgube bo prišlo, toda tisto, kar se bo izgubilo, je treba šele pripraviti, pravi Alenka Zupančič . Režim lastnega slikarstva torej reduciram na iskanje neizogibnega vezja. Negacija, katere odmev se premesti v delujoče polje zunanjosti podobe, tako postane tisti gradnik, za katerega lahko rečemo, da je inherenten dejavnik slike. Negacija oz. izdejanjenje pa se v tej zanki rekurzivno osmisli z anticipacijo stvarnega vidika.
Vsled transgresivne materialnosti lahko o slikah na razstavi govorimo zgolj kot o izcedkih. Imena slik, proteze, ki so amputirane in kontaminirajoče pričvrščene na telo, agirajo z naslovi kot so CRONENBERGOV PLJUNEK, DIGITALNI DOMORODEC, YAGI UDA, HELIOS HIPERPUDING, NIKOLI IN TUDI TAKRAT NE.
Nosilke imen so nastale v sklopu “tehnik v kliniki za ekstenziolologijo«.
Ksenija Čerče
Kratek življenjepis
Živela je rdečelaska, ki ni imela oči in ušes. Tudi las ni imela, zato so jo imenovali rdečelaska le pogojno. Ni mogla govoriti, ker ni imela ust. Tudi nosu ni imela. Niti rok in nog ni imela. Ni imela želodca, hrbta ni imela, hrbtenice in nobenih notranjih organov ni imela. Ničesar ni imela. Torej sploh ne vemo, o kom govorimo. Bolje je, da o njej ne govorimo več.
Priredba besedila Daniila Harmsa, Sinji zvezek št.10---
