| English | ||||||
|
|
galerija equrna, gregorčičeva 3a ljubljana, slovenija +386 (0)1 25 27 123
|
||||
Vljudno vabljeni na zaključek razstave FINE TUNING in pogovor z umetnikoma Suzano Brborović in Mitjo Fickom v četrtek, 27. februarja 2025, ob 12h.
FINE TUNING Suzana Brborović, Mitja Ficko 28. 1.–27. 2. 2025
FINE TUNING Svoj pristop in odnos do slikanja bi lahko primerjal z avanturističnim potovanjem. Znana sta mi okvirna smer potovanja in katera sredstva vzamem s seboj. Vse drugo se zgodi na poti in sproti. Gre za prepustitev toku potovanja in bolj ko se spuščajo cilji, namere in pričakovanja, več presenečenj in iznajdb se lahko zgodi na poti (na sliki). Slikanje ima dosti opravka s telesom. Ne samo s fizičnim, grobo snovnim telesom, ki vodi čopič in dela poteze, ampak tudi s finosnovnim telesom, katerega del so tudi kvalitete občutenja. Prek kvalitet lastnega občutenja se lahko potopimo v polje bivanja. Med značilnostmi mojega telesnega občutenja bivanja so živo zgoščeno, kondenzirano energetsko udobje, nenehno polzenje, premikanje, celo brezmejno letenje. Dobro občutenje lastnega bivanja je notranja brezmejna kvaliteta. Ohranjata in poglabljata pa ga usmerjena pozornost, mehkoba in nenavezanost. Fine tuning = proces, rahločutno uglaševanje kakovosti in usklajevanja z materialnostjo poti. Mitja Ficko ------- V svojem delu se osredotočam na bivanjsko tematiko, predvsem na razmerje med organskim obstojem in strukturo različnih sistemov okrog nas. Polje raziskovanja kompleksnosti naše eksistence se kaže v večplastnem ustvarjalnem procesu, kjer se barva postopoma nalaga s pomočjo slikarskih tehnik, ki se med seboj prepletajo in s katerimi na sliki pride do izraza odnos med gesto in linearno risbo. Nasproten proces se kaže v kolažih, kjer je med plastmi različnih materialov in barve možno zaznati prostor med njimi in posledično njihove sence. Tematsko se kolaži in slike dopolnjujejo, a vendar kažejo drugačen odnos do prostora. Medtem ko pri slikah velikokrat nalagam in s pomočjo lepilnih trakov odvzemam plasti barve, jih pri kolažih nalagam in jim šele z dviganjem od površine dam končno kompozicijo na sliki. Plasti so kot palimpsest naše zavesti, prek katerih želim zaznavati vsak del slike posebej in ga zato naključno prilagajam v smiselne celote. Poigravam se z idejo izraza »fine tuning«, ki opisuje naše vesolje kot namerno skonstruirano, ustvarjeno in se zato tudi sama podajam v neznane svetove, ki jih postoma uglašujem in kjer prilagajam svojo pozicijo med vesoljskimi telesi. Lebdeče nebule, stopnišča do razgledišča ali pa mreže, ki spominjajo na kupole, vsem je skupna arhitektura vesolja. Suzana Brborović
Suzana Brborović (1988) je leta 2013 diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pri prof. Bojanu Gorencu. Leta 2014 se je za daljše obdobje preselila v Leipzig, kjer je študirala slikarstvo v okviru magistrskega programa (Meisterschüler) na Akademiji za vizualno umetnost v Leipzigu in leta 2016 uspešno zaključila študij pod mentorstvom prof. Heriberta C. Ottersbacha. Svoje delo je predstavila na številnih samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini. Njena dela so vključena v zbirke, kot so Albertina, Moderna galerija, Riko, Bayer Kulture in druge. Leta 2022 se je preselila iz Leipziga v Kranj, kjer trenutno živi in dela.
Mitja Ficko (1973) je leta 1999 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani pod mentorstvom prof. Janeza Bernika in prof. Gustava Gnamuša in leta 2002 magistriral pri prof. Metki Krašovec. Leta 2018 je pridobil naziv docent, od leta 2024 na tej isti ustanovi poučuje slikarstvo. Redno sodeluje z mednarodnim rezidenčnim programom Leipzig International Art Programme (LIA). Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini, Njegova dela so del zbirk MG+MSUM Moderna galerija Ljubljana, Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Factor Banke, Umetnostne galerije Maribor, Galerije Miklova hiša Ribnica, Mestne galerija Nova Gorica, Gorenja Velenje, SØR Rusche Sammlung Oelde/Berlin, Nemčija, Evropska centralna banka (ECB Bank), Frankfurt, Nemčija, LIA programme Leipzig, Nemčija. Živi in dela v Ljubljani.
--- INTERIERJI kurator Arne Brejc razstavljajo: Boris Beja, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Stefano Garbuglia, Janja Kosi, Metka Krašovec, Uroš Potočnik, Anže Sever, Manja Vadla 10. 12. 2024 – 23. 1. 2025. Včasih so notranjščine v umetnosti razkazovale bogastvo in modno naprednost lastnikov, to so bili prostori lepote in optimizma, ki so bili namenjeni javnemu pogledu. Šele modernizem pokaže drugo plat kovanca: zdaj naletimo na zasebnost, ki jo povzročajo človekove osebne krize, bolezni, družinske težave ali celo politična ilegala. Na drugi strani tega predstavnega modela je meščanski barvni intimizem, poln tihega in mirnega branja, premišljevanja in sanjarjenja, kot bi se v čudovitih barvnih akordih čas zaustavil. Potem pa se je v postmodernizmu ta »žanr« razletel na vse strani. V to področje vstopa naša razstava. V kateremkoli prostoru ali njegovem fragmentu, ob kateremkoli predmetu ali pojavu v njem, ob kateremkoli času ali samo trenutku – vsakič vas bo zadelo občutje nečesa neugodnega, dtujenega, odvečnega, odvrženega , ne nujno neznanega, ne nujno grozečega, ne nujno vsiljivega (itd.), pa vendar bo tudi znano postavljeno v okolje, ki je izgubilo lastnosti in vrednosti, ki jih v interieru najbolj potrebujemo in cenimo: intimo, občutek varnosti in bližine, toplote in trajanja. Stvari, ki ga sestavljajo, so dejansko čudne, četudi bolj znane in rabljene ne morejo biti. Lahko izgledajo srečne ali zapeljive, vendar niso v resnici privlačne ali zabavne. Unheimlich je beseda iz Freudovega slovarja, ta posebna »nedomačnost domačega« pojasni razpoloženje ali pa samo začudenje, da se v okolju, ki ga najbolj podrobno poznamo ali smo ga celo sami naredili, počutimo odvečne ali celo tujce. Kot bi že na vhodu v razstavo pisalo, kar smo včasih videli v muzejih in razstavnih lokalih: dotikanje ali otipavanje stvari je prepovedano.
---
Franc Mesarič Izbor slik in del na papirju iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota kustos dr. Robert Inhof 7. 11.–5. 12. 2024
Izbor slik in gvašev Franca Mesariča iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota Franc Mesarič je v slovenski in nekdanji širši jugoslovanski likovni prostor vstopil na začetku sedemdesetih let kot ustanovni član skupine DHLM (Danč, Hauko, Logar, Mesarič), ki je delovala od leta 1970 do 1974 in Prekmurje seznanila s prvinami modernizma, kjer se je umetnik predstavil in postal prepoznaven s popartističnim in hiperrealističnim oziroma fotorealističnim slogom. S slednjim je postal eden izmed prvih hiperrealistov na področju nekdanje Jugoslavije. Leta 1980 je začel slikati svoj tašistični cikel Brez in Bršljanov. Temu so sledila različna raziskovanja v polju asemblaža in nato geometrijske abstrakcije, ki so svojo umiritev našla v nizanju nezlomljene črte panonskega horizonta. Na začetku 21. stoletja je Mesarič začel slikati cikla Kopalci in Trampolinisti. Proti koncu svojega življenja se je ponovno vrnil k nekoliko spremenjeni inačici hiperrealizma. Razstava Izbor slik in gvašev Franca Mesariča iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota bo pokazala presek dela tega pomembnega slovenskega likovnega umetnika. Osnovo razstave bodo predstavljale njegove hiperrealistične slike in sočasni gvaši, od katerih nekateri predstavljajo tudi neposredne osnutke za razstavljene slike. Življenjepis Franc Mesarič (rojen 1938, Mitrašinci, Makedonija, umrl 2020, Murska Sobota). Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1965 diplomiral pri profesorju Gabrijelu Stupici. Živel in delal je v Murski Soboti.
--- Grégory Panaccione NEMI SVETOVI v sredo, 9. oktobra 2024, ob 18h. Pogovoru ob odprtju razstave, ki ga bo vodil stripar Izar Lunaček, se bo pridružil še sloviti francoski stripovski scenarist Wilfrid Lupano, s katerim je Panaccione ustvaril večkrat nagrajeno nemo stripovsko mojstrovino Morje ljubezni. Svoj risarski hommage gostoma pripravljajo tudi domači striparji, ki tokrat delujejo pod imenom Stari prdci
ZAPRI OČI / CLOSE YOUR EYES Nike Špan in Richarda Whitlocka v torek, 27. avgust 2024, ob 19h. 27. 8.–26.9. 2024 Zapri oči. Fotografska dela Nike Špan in Richarda Whitlocka Zdi se, da fotografija potrjuje, da je način, kako vidimo svet, pravi. Toda, ko zapremo oči, stvari še kar naprej obstajajo, v prostoru, ki ga ne določajo človekove oči in objektivi fotoaparata. Dela Nike Špan in Richarda Whitlocka postavljajo pod vprašaj način, kako gledamo svet in kako ga fotografiramo: Whitlock tako opušča eno samo gledišče objektiva, Špan pa fotografira sam fotografski trenutek. Postavljata nas v območje "nedolžnosti", preden je sprožilo fotoaparata povzročilo, da smo se zavedli samih sebe - pred objektivnostjo, pred tehnologijo, pred uporabnostjo.
---
HERMAN GVARDJANČIČ Prešernov nagrajenec 2023 2. 2.–2. 3. 2023
Zakaj je nastala ta razstava? Odgovor je večplasten. Najprej – umetnosti brez slikarstva ni. Ni možna. Slikarstvo je poleg glasbe najbolj osebna umetnost. Razvoj stila v slikarstvu naše civilizacije je res fantastičen. Od Altamire do modernizma je pot dolga več deset tisoč let. Danes smo – po postmodernizmu, ki še vedno traja – po mojem mnenju v obdobju osebnega slikarstva. Individualnega slikarstva. Poenostavljeno bi lahko rekli, kolikor slikarjev, toliko stilov. Tako je na vprašanje, ali slikarstvo še vedno obstaja, odgovor pritrdilen. Še več. Še dolgo bo obstajalo. To je vsekakor trditev, ki bi se jo dalo še raziskati in razviti. Razlog za postavitev te razstave je tudi prejem Prešernove nagrade za življenjsko delo. Petdeset let in več kontinuiranega dela. Razstava je sestavljena iz dveh delov: iz sedanje risbe in pretekle slike, ki je nastajala v letih od 1991 in 2011. To je najbolj barvito obdobje v mojem slikarstvu. Na tem mestu dajem svoji naciji, ki me je uvidela, da mi dodeli to nagrado, globok priklon in zahvalo. In zakaj razstava prav v Equrni? Equrna je po mojem videnju »desertna« galerija. Na relativno majhnem prostoru lahko umetnik postavi trenutno aktualna dela. In ne nazadnje, ker me je prav ta galerija predlagala za dodelitev te nagrade, za kar sem ji zelo hvaležen. Herman Gvardjančič
Življenjepis Herman Gvardjančič je rojen 1943 v Gorenji vasi – Reteče pri Škofji Loki. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Maksimu Sedeju in Mariju Preglju. Magistrski študij je prav tako končal na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Zoranu Didku. Na tej akademiji je od leta 1996 do 2011 predaval slikarstvo in risanje in bil predstojnik oddelka za slikarstvo. Za svoje delo je prejel več nagrad med drugimi tudi leta 1990 Jakopičevo nagrado. Leta 1988 je imel veliko pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani, letos pa je prejemnik velike Prešernove nagrade za življenjsko delo. Živi in dela v svojem rojstnem kraju Gorenji vasi pri Retečah.
Samostojne razstave (izbor): 1981 Ljubljana, Mala galerija 1985 Ljubljana, galerija Equrna 1988 Ljubljana, Moderna galerija, pregledna razstava 1998 Ljubljana, Grad Tivoli, Ljubljana/MGLC 2008 Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Grad Tivoli, Ljubljana MGLC, Celje, Galerija sodobne umetnosti 2014 Kranj, Galerija Prešernovih nagrajencev 2015 Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti 2018 Ljubljana, galerija Equrna 2020 Ljubljana, galerija Equrna 2022 Ljubljana, galerija Bažato
---
delo je Herman Gvardjančič.
Predlog Galerije Equrna za Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Herman Gvardjančič izhaja iz izjemno močne generacije umetnikov, ki jih je leta 1968 Aleksander Bassin označil za »ekspresivne figuralike«, kar je slovenska različica takrat zelo močne evropske smeri, ki se je zgledovala po anglosaksonskem popartu. Gvardjančič je znotraj te skupine najpomembnejši krajinar. In že od vsega začetka se v njegovem delu sijajno združujeta dve izkušnji: prva zadeva genius loci. To ni samo globoko vsajena, skoraj nezavedna, neposredna zavezanost domačemu kraju, prostoru, ljudem in okolju Sorškega polja in pogorju okrog njega, temveč je, drugič, tudi premišljena, simbolna in družbena vsebina »duha kraja«, izražena v formalno skrajno dognani in dosledni modernistični/postmodernistični likovni govorici. Četudi je Gvardjančič v jedru slikar intuicije, primarne senzibilnosti, spontane odzivnosti na zunanje, posebej krajinske impulze, pa ne smemo spregledati njegovega métiera: naglo je spoznal, kako pomembno je prvotni navdih ujeti v ustrezno formo, kako potem forma sama dobi ustvarjalni zagon, se razvija znotraj slikovnega polja, teži bodisi k (foto)realistični stvarnosti (slike iz obdobja 1972–1975) ali k abstraktni romantični sublimnosti (1976–1979). Po letu 1980, v času neoekspresionizma/nove podobe, se najprej spremeni njegov pogled na motiv: sedemdeseta leta so čas »pogleda od daleč«, krajina se dogaja v postopnih oddaljevanjih, v horizontalnih prostorskih, svetlobnih in barvnih planih (distanca, globina); zdaj obrne pogled v bližino (Trave, 1981), v dramatičnih mizanscenah (1983–1990), kot bi bili priče barvnih neurij, se pojavi hiša, rob zaselka, vsebine slik postanejo eksistencialno zavezujoče, prerešetane s spomini in bližnjimi dogodki (Hiša samomorilke Silve, 1983, Blitz, Reminiscence, 1985), in prevladujoče razpoloženje tega slikarstva sodi v pozne (postmoderne) formulacije »temnega modernizma« (termin Tomaža Brejca). Novo desetletje (1990–2000) se odpre z barvami: Gvardjančič postane resnični kolorist, njega ni »strah barve«. Vendar ne slika v ploskvah, ampak z barvami riše, zdaj barvni kontrasti poganjajo risbo v vse bolj divje, stopnjevane ritme, kontrapunkte, jukstapozicije. In kmalu zaslutimo, da se izza barvne dinamike razodeva tudi sodobna glasba: od Nico in Milesa Davisa do islandske skupine Sigur Ros. Nasploh se v njegovih krajinah ves čas skrivajo aktualne vsebine (ciklus Slovenae iz konca osemdesetih let), včasih kar neposredne reakcije na dramatične dogodke v slikarjevem življenju in svetu, in krajina ni nikakršno zatočišče, ampak življenjska arena, dejavno prizorišče človekove usode: krajina ni posnetek, ampak apokalipsa in izbruh novega sveta.
Gvardjančič je mojster risar, to je najbolj skrbno obdelovana kontinuiteta v njegovem opusu. Tako originalnega risarja že dolgo nismo imeli. V risbi lahko preigra vse registre svoje intuicije, domišljije, odzivov na zunanje impulze, seže v bližino stvari, kot bi se znašli v nekakšen likovnem rizomu, in se odmakne do najbolj oddaljene, sublimne vizije. Ta izkušnja je tako zadnje čase tako čudovita, da skoraj prevlada njegov slikarski domet. O Gvardjančičevem ustvarjanju je treba razmišljati zelo široko: njegove krajinske apokalipse nadaljujejo in dokončujejo Jakopičeve žareče gorenjske krajine, njegove najnovejše risbe pa spominjajo na (ali kar udejanjajo) nevronske mreže, kot jih odkriva sodobna nevroznanost v naravi in človeku. Herman Gvardjančič je za svoje delo prejel najpomembnejša strokovna priznanja, zdaj je čas, da ga nagradimo s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
RDEČA / SEEING RED
kuratorja razstave: Tomaž in Arne Brejc
Razstavljajo: Goran Bertok, Conny Blom, Nina Slejko Blom, Ksenija Čerče, Marjan Gumilar, Herman Gvardjančič, Dušan Kirbiš, Peter Koštrun, Zmago Lenardič, Ira Marušič, Andrei Molodkin, Katja Pal, Tadej Pogačar, Uroš Potočnik, Oto Rimele, Vlado Stjepič‡
12. 5.–30. 6. 2022
Rdeča Seeing Red Na začetku je predstava rdeče, ki sploh ni pigment, ampak nekakšna plazma, fluid, neoprijemljiva »snov«, mokra, suha, redka, gosta, prosojna, zatemnjena …, v kateri lebdijo stvari, ne predmeti, ker jim je fluid odvzel identiteto: tako sem videl fotografije Koštruna in Bertoka, projekcijo Molodkina. Potem je rdeča posebna molekularna snov, ki se lahko uvija, ostri, poleže, napenja ali drobi, kakor ji dopušča uporabljena tehnologija in modelna struktura. Vsi ti postopki so izvedljivi v katerikoli vizualni stroki, denimo v dizajnu ali kiparstvu. V kiparstvu se rdeča spremeni v pokrivalno in pripovedno površino, v dizajnu pa so plastične in druge umetne snovi že same po sebi obarvane in jih je treba samo še modelirati. Za takšne uporabe je značilno, da rdeče ne vidimo izključno kot barvo, ampak kot umetelno snov z lastnimi in včasih nepredvidljivimi prostorskimi razsežnostmi in rizomsko dinamiko.
Za digitalno imažerijo, v kateri sta se resnica in laž prepletli do neprepoznavnosti, je značilno, da v svojem napredovanju sproti odpravlja nekdanje utrjene, arhetipske predstave in vrednosti rdeče in jih prekriva z glamuroznim spektaklom umetelnih videzov. Rdeča je izgubila enosmerne lastnosti napadalnosti, jeze, vzkipljivosti, nestrpnosti, moči in prestiža, je samo še ena medijska, blagovna barva, ki ji je v splošnem potrošništvu splahnel arhetipski pomen. Res je še vedno povezana s čustvi, a za ljubezen, seks in strast, ljubosumje in maščevalnost so nam na voljo digitalni odtenki, ki se v medijski ponudbi tako hitro spreminjajo, da od stabilnih, tradicionalnih pomenov ne ostane dosti. Če je bila včasih rdeča tudi topla in pozitivna barva, je zdaj pomembnejša njena oblikovana vidnost v modi, notranji opremi in urbanem transportu. Še »ideološko rdeča« barva političnih strank je prej nostalgija kot revolucionarna spontanost in pogum. Tako kot številne barve v današnjem nasičenem podobotvorju je postala običajna barva – pomen si mora šele izboriti in zato potrebuje agresivno formo. V slikarstvu ji je forma sicer zagotovljena, kompozicija določa njen status, obseg in pomen; praviloma še vedno velja, da večja kot je rdeča ploskev, močneje deluje ne glede na njeno vsebino (Matisse). Kandinsky je še sanjaril o »moški zrelosti« rdeče, njeni smotrnosti in moči. Rothko je biblično prepoved upodabljanja malikov, povzdignil v sublimno abstraktno razodetje. Minimalizem je proizvedel niz rdečih monokromnih površin, ki si jih je izposodil od Rodčenka. Op in pop art sta rdečo barvo spremenila v slikovne površine, v katerih sta se zrcalila Albers v abstraktni formi in Warhol v blagovni, medijski imažeriji.
Eksistencialna vsebina barve je seveda kri. Pri nas je to metonimično (!) nalogo najbolje obvladal Marij Pregelj, ki ni imel enakovrednega naslednika. Kadar slikarju uspe na sliki utelesiti »rdečo kot kri« (van Gogh, Munch, Francis Bacon), je to skrajni domet barve, ki sam po sebi ni ponovljiv, vsakič ga je treba udejanjiti scela in dokončno – in zato se v ponovitvah razplasti v klišeje.
Vendar obstaja sebstvo rdeče, ki ni odvisno od upodabljanja, ampak ima lastno kognitivno bivanje: rdeča kot čisti miselni predmet, kot predmet-misel, torej ne kot posledica eidetične redukcije, temveč kot proizvod polne, napredujoče fenomenalne »predmetnosti«: toda tu se zadeva zaplete. V umetnosti je barva ali zgodovinska ali naravna izkušnja, odvisna od rabe in razvoja pigmentov. »Ideja« rdeče pa ne more biti udejanjena drugače. kot da jo hipostaziramo v nov ontološki modus; v vsakdanji rabi se ta spektakularna zamisel največkrat zaustavi v abstraktni površini, ki jo zaznamo kot rdečo. Rdeča, nekdaj barva vladarjev in moči, je postala svojevrstna miselna, filozofska barva. Zato naša razstava ne raziskuje le njenega »sebstva«, kaj je rdeče v rdečem, temveč tudi različne aplikacije in materializacije rdeče in pri tem brez zadržkov preči različna področja od klasičnega slikarstva, grafike in fotografije do povsem konceptualnih načinov njene uporabe.
Rdeča je prej »koncept« kot metafora, je prej snov kot izraz, je medijski fluid, v katerega se lahko potopita katerakoli snov in podoba. Kar jo v likovni umetnosti loči do digitalne imažerije, je konstantna tendenca po utelešenju, da ni samo znakovna površina neke kontekstualne uporabe, temveč ohranja – kot bi bila delujoča snov – živo in enkratno navzočnost v sodobni umetnosti. ---
|
||||||
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)