English

galerija equrna, gregorčičeva 3
ljubljana, slovenija
+386 (0)1 25 27 123
+386 (0)41 220 654

info@equrna.si
ponedeljek - petek   12 - 19
sobote, nedelje, prazniki zaprto 

po predhodnem dogovoru odprto tudi izven delovnega časa

 

Kaj je to?


Manifest? Nagovor? Dnevniški zapis? Javna odločitev artikulacije? Zmazek? Vprašaj? Kritika? Razmislek? Elaboracija? Umetniško delo? Tekst, ki te poskuša nagovoriti, bralec, bralka.


Kdo sem jaz? Avtorica. Študentka. Razmišljujoča. Perspektivna. Nevedna. Nekdo. Pripadnica mlajše generacije. Enaindvajsetletnica. Umetnica v nastajanju. 


Kdo ste vi? Umetniki. Starši. Profesorji. Ljubitelji. Poznavalci. Študentke in študenti. Vrstniki. Kritiki. Naključni mimoidoči. Bleferji. Tisti, ki vam je vseeno. Tekstopisci. Navadni ljudje. Publika. Budno oko. Bralci.


Umetniki v izoblikovanju, v procesu učenja in formacije se v današnjih časih soočamo s prekarizacijo, ki je že sicer del vsakdana vsakega delavca v kulturi. Nujno je, da del svojega časa, ko smo statusno privilegirani, ko študiramo, posvetimo razumevanju sistema, v katerega bomo kmalu vstopili in razmeram v sferi kulture, ki so navidezno absolutne, nespremenljive. Kritično vrednotenje sodobnega momenta je bistveno, stremimo k mišljenju, razumevanju in artikulaciji lastne pozicije znotraj časa in prostora, v katerem se izoblikujemo in s strani katerega smo izoblikovani. Mnogokrat se ob teh procesih počutimo ujeti, preplašeni zaradi kočljive pozicije človeka danes. Mnogokrat se zaradi tega umaknemo v samoto lastnega ustvarjanja, brez širšega premisleka, saj je samota procesa in površinskost razumevanja lahkotna in neobremenjena. Nihče od nas ne zahteva širšega razmisleka in zavzemanja pozicij, le redki pa to zahtevamo od samih sebe.


Umetniki delujemo v kontekstu političnega. Umetnik mora reflektirati lastno pozicijo v svetu in pogoje dela, v katerih ustvarja. Spraševati se mora o smiselnosti lastnega početja (zase in za širšo družbeno sfero), o smislu umetnosti danes, ki je preglašena s pomenom kreativnih industrij in potrošniško miselnostjo, odnosom do umetnosti, ki je postala še en produkt na policah, ki jim ni videti konca. Vprašati se moramo kakšno moč in funkcijo opravlja umetnost. Najdevati smisel pa je v času, ki umetnost vidi kot odvečno in pomensko razvrednoteno trd oreh.


In kaj še? Vsakodnevno smo soočeni s hiperprodukcijo umetnosti, kulture, prostorov zanjo in mladih umetnikov, kar je posledica potrošniškega modela mišljenja umetnosti. Prišlo je do inflacije umetniške produkcije - večina je brez vrednosti, majhen delež pa dobi vse. Počutimo se kot številka, eden izmed mnogih in vsi želimo enako - biti zmožni eventualno preživeti od lastnega dela, v tem kontekstu uspeti in premagati eksistencialni strah, ki se pojavi ob odločitvi, da za svoje življenjsko poslanstvo izberemo umetnost. Soočeni smo z dejstvom, da bo naša prihodnost prekarna in da se bomo morali za lastno preživetje boriti. Kulturna in ostala politika v naši državi to dejstvo potrjuje in primorani smo se že zelo zgodaj, še v času študija do neke mere profesionalizirati, podrediti razpisnim pogojem in graditi na lastni zmožnosti tekmovanja v borbi za sredstva in olajševalne statuse. 


Dejstvo, da že zdaj, ko smo na privilegirani poziciji študentske populacije, razmišljamo o lastnem nestabilnem položaju, nam odvzema možnost kvalitetnega, posvečenega časa študija, učenja, pridobivanja izkušenj, eksperimentiranja, sodelovanja in neobremenjenega grajenja lastnega procesa razvoja. Ne dopustimo si, da bi nam spodletelo, proces ustvarjanja že zdaj imenujemo za projekt, ki se načrtuje, izvede, dokonča in reprezentira - projektna logika, sicer prisotna v našem prostoru, se je vtihotapila v sam način našega učenja, mišljenja in dela. Indoktrinirani smo v sistem in premalo je prostora za refleksijo, razumevanje in elaboracijo o njegovih zankah, problematikah in izzivih. 


Nimamo priložnosti, morda niti želje, da bi se povezali med sabo in mislili o lastnem položaju skupaj. Tu ne mislim samo študentov vizualne umetnosti, namreč tudi glasbenike, gledališčnike in filmarje, arhitekte, pisce, filozofe in druge - umetnike vseh vetrov, ki nas čaka podobna, prekarna prihodnost. Žalostno je, da je ne reflektiramo skupaj in da že zdaj ne ukrepamo in poskušamo spremeniti, zdi se, zakoličenih dejstev naše prihodnosti. Problem delno tiči v nas samih in naši nemočni vdanosti v predvideno usodo, delno pa v dejanskosti tega, kako javnost v našem prostoru dojema umetnike in kulturnih politikah, ki to stanje reproducirajo. Umetniška produkcija se ne smatra kot delo, enakovredno drugim. Umetnost je razvrednotena. Za velik delež javnosti smo umetniki šarlatani, pijavke, paraziti, lenivci in podobno, ki zažiramo javni denar in v obče ne prinašamo nobene dodane vrednosti. Umetnost je v širši javnosti dojeta kot nepotreben luksuz. Temu je tako, ker je javnost izgubila vero v umetnost, ne vidi več njene subtilne moči grajenja in mišljenja, refleksije danega trenutka in njene političnosti. Eden izmed razlogov je ta, da nam pogoji časovno pospešene, fleksibilne in nomadske hiperprodukcije umetniških del ne omogočajo priložnosti za produkcijo kvalitetnih umetniških del, ki bi v odzivih strokovne javnosti in publike producirale efekt, ki bi izzvale razmišljanja in preizpraševale ključne teme sodobnosti. Prisiljeni smo k akademskemu amaterizmu, ki ni zmožen ustvarjanja umetnosti, ki bi bila zaželena, javno ugledna in družbeno sprejeta. Posledično se v umetnost ne vlaga in pozicija ostaja stagnirajoča oziroma se celo slabša.


Kulturna politika našega prostora, katere siceršnja naloga je, da izobražuje javnost o pomenu umetnosti, gradi na njenem socialnem statusu in ji daje mesto, vrednost in ugled v družbi v dialogu z umetniki in vsemi vpletenimi v procesu, nas je pustila na cedilu. Interes za umetnost je boren in publika nevzgojena. Kolikokrat je že vsak od nas opazil, da smo umetniki publika drugim umetnikom? Širša javnost je senzibilitetno podhranjena, v preobilici (vizualnih) informacij se izgubi fokus gledalca, ki je še kako potreben za razumevanje umetniškega dela. 

Umetnost pa je pogosto samonanašalna, navaden človek je ne razume več, njen akademski jezik je nedostopen in elitističen, ideal umetnosti v javnosti je na žalost reakcionaren in v vseh stoletjih in premikih ni dosegel sinhronizacije z današnjostjo. Umetnost pa ne stremi k temu, da bi bila razumljena in blizu njeni širši javni publiki. Ne upravičuje svoje moči in politične funkcije - svoje neizpodbitne vloge konstrukcije prihodnjih imaginarijev, predstav sveta in zmožnosti idejnega vpliva na družbeno resničnost.


Medijski prostor za umetnost se zmanjšuje premosorazmerno s podporo delavcem v kulturi, medtem ko se kultura vedno bolj komercializira in njena inherentna mainstream vloga postaja zabava množic - nekateri ustvarjalci se temu fleksibilno podredijo, drugi pa zaradi lastnih političnih prepričanj in vere v umetnost še naprej živijo nestabilno. 

Avtonomija umetnika je podrejena financam, ki diktirajo kulturne vsebine in trende v našem breztržnem zatišju. Borba za denarni priliv med umetniki ustvarja napetosti in to rezultira v manjši enotnosti in spravi. Upada delavska solidarnost med kulturniki, na račun konkurenčnosti, tekmovalnosti in navsezadnje borbe za preživetje, v kateri po zakonih narave najšibkejši člen odpade. Najmočnejši pa ni več tisti, ki je najboljši umetnik, ampak tudi ta, ki ima največ referenc, ki je najboljši birokrat, je komunikativen, ima največ poznanstev, je dober pisec in načrtovalec prihodnjih projektov, je uspešen multi-tasker in najbolj uspešno dokazuje lastno kredibilnost. Ki ne živi v sedanjosti in njenemu razmisleku, marveč v prihodnosti in trdno zakoličenih projektih, katerih izvedbenik je.


Že v času študija se pripravljamo na vstop na to minsko polje, kjer bomo preživeli najmočnejši in tudi naše delovanje je do neke mere podrejeno temu, da si že zdaj nabiramo socialni in simbolni kapital, ki nam bo v prihodnosti omogočil bolj svobodno delovanje v sferi kulturne produkcije. Od nas se pričakuje, da opravljamo zastonjsko delo zavoljo referenc, saj smo še mladi, neuveljavljeni in drugi nam delajo uslugo, dajejo priložnost, da se dokažemo, kar na nek način tudi potrebujemo in hočemo, vendar s tem nezavedno reproduciramo lasten prekarni položaj.


Umetnik sodobnosti je individualist. Nikjer nas ne učijo medsebojnega sodelovanja in solidarnosti. Posamezniki smo preobremenjeni, delamo na več projektih hkrati, nimamo možnosti, da bi se posamičnim aspektom svojega dela v polnosti posvetili, naše življenje je popolnoma podrejeno produkciji, ne razločimo med prostim časom in časom dela, biti umetnik je full-time job. 


Delati umetnost je služba in poslanstvo, od katerega ustvarjalci nimamo počitka. Smo generacija deloholičarjev (kar je sistemsko primerno in pričakovano), smo fleksibilni, premoremo ogromno različnih znanj, nismo več specializirani, ampak se hkratno elegantno gibljemo v več disciplinah. Umetnik današnjega časa ni več le ustvarjalec del - umetnik je ime, blagovna znamka, sam svoj menedžer, piarovec, koordinator, organizator, tehnik, tekstopisec in lasten kritik. Opis dela umetnika nas sili k temu, da smo vse naenkrat, da v sebi, svoji lastni osebi, združujemo znanja več področij, znati moramo vse. Narejeni in šolani smo za to, da se podredimo, ukalupimo pogojem, v katere nas formira pozicija kulture danes. Situacija nas napeljuje k temu, da že za čas študija skoraj manično ves čas produciramo, nič več ne eksperimentiramo, ampak vse delamo “zares”, se izpostavljamo in vzpostavljamo, se mrežimo, gradimo seznam referenc in poznanstev. V kolikor se preveč upiramo tem tendencam sodobnosti, smo bitko za preživetje končali, še preden smo jo dodobra uradno začeli - z diplomo z Akademije na primer. 


Primorani smo v neprostovoljni vstop v sistemsko kulturno delo. In še tu nas akademija ne pripravlja od samega začetka in zadostno - večino znanja, razumevanja in strategij pridobimo iz lastnih izkušenj in preko pogovorov s starejšimi kolegi. Predstavitvena lekcija, ki bi nas uvedla in poizkusna doba, ne obstajata. Znotraj sistema se znajdemo in se učimo plavati.


Resnična naloga mladega umetnika današnjosti je, da iznajde lasten način dela in pogoje zanj, ki niso nujno vezani na inštitucijo, ki ji ne zaupamo več, marveč temeljijo na medsebojnem povezovanju našega sektorja in javnosti. V kolikor se kulturna politika v naslednjih desetih letih ne bo zavedla in opomogla, bo celotna teža kulture in umetnosti padla na naša pleča. Ko se to zgodi, bodo zgolj medsebojna solidarnost, alternativni prostori kulture in povezovanje med umetniki tisto, kar nam bo omogočalo preživetje. V kolikor sistemska premena ni možna danes, bo morda, v kolikor bomo k temu družno stremeli, možna v prihodnje. 


Želim si, da bo naša generacija umetnikov tista, ki v sebi nosi in izraža revolucionarni potencial. Ki ni apatična in brezdušna, ampak kritična, artikulirana in prisotna. Ki ni sebična oziroma egoistična in se ne bo pustila pahniti v tiho konkurenčnost, ter se ne bo vdala srhljivi prekarni usodi. Želim si, da bomo mi tisti, ki se ne bomo pokorili slabim pogojem naše kulturne politike, da se bomo neprenehoma zavedali lastnega potenciala in ga tudi izkoristili. Da bomo tisti, ki pišejo pravila in udejanjajo svoje odločitve ter s svojim delovanjem povzročajo spremembe na ravni kulturnih politik in javnega mnenja ter percepcije umetnosti. Želim si, da bomo povezani, delovali družno in gradili solidarno skupnost, vedno z mislijo na to, da je umetnost javna. 


Želim si, da bomo tisti, ki bomo v naš kulturni in družbeni prostor kolektivno vnesli manjkajoče vsebine, ter brez strahu in nesigurnosti temeljito premislili, reflektirali in predvsem formirali čas, v katerem delujemo.

Tisa Neža Herlec



Študentka 3. letnika slikarstva na ALUO v Ljubljani.