PARABOLA ZLA: V MRAKU SO SENCE NEVIDNE

 skupinska razstava 

razstavljajo:

Aleksij Kobal, Staš Kleindienst, Ana Likar, Andrej Lamut, Erik Mavrič, Miha Majes, Miha Perne, Duša Jesih, Jože Tisnikar, Jože Slak - Đoka, Zoran Mušič, Marko Šuštaršič 

kurira Maja Kač

19. 3. –24. 4. 2026

Erik Mavrič, Nižanje stroškov za večjo učinkovitost, 2026, oglje na mediapan in stirodur, detajl  

Aleksij Kobal, SVETI JURIJ, 1988, olje na platnu, 180 x 180 cm, detajl

»Demonske, strašne, pošastno žive oči so bolščale vame od vseh strani, kjer prej ni bilo ničesar videti, in gorele z bledim žarom skritega ognja, ki je moral nekje tleti in ki se mi je zdel tako resničen, da nisem mogel prepričati svoje domišljije, naj ne verjame vanj.«¹

Zdi se, da osnovne gabarite sodobnega sveta spodnaša. Ali pa so bili njegovi temelji od nekdaj majavi, pa so ozaljšani z vero v družbo, usmerjeno v dobrobit slehernika, le uspešno zakrivali rjo lakomnosti, izkoriščanja in častihlepja, ki jih je ves čas potihoma razjedala. Tisto, kar so se nam še nedavno tega zdeli mogočni atlanti, ki bodo ubranili humanost, dobiva obrise zloveščih pošasti. Figure na geopolitični šahovnici ne sledijo (več) pravilom igre in njihovi nesluteni premiki ne obetajo varnega jutri. Vrednote, na katerih se je ob izkušnjah velikih morišč preteklega stoletja vzpostavljal vsaj na videz boljši svet, se razgrajujejo v grabežljivosti, ki v vlaku tehnološkega razvoja hiti distopični prihodnosti naproti.

Ni prvič, da se je svet, čeprav seveda ne na identičen način, ujel v negotovih časih naraščajočega sovraštva in vse hujšega nasilja, brezbrižnosti in napetosti, ki se vzpostavlja v diskrepanci med razsipnostjo bogate peščice ter bojem za preživetje premnogih. Ne glede na okoliščine je na takšen razkroj, ki se komaj opazno priplazi iz ozadja, dokler ne prodre v vse pore družbe, vselej pozorna umetnost. Pričujoča razstava je zato poskus razumevanja, kam se v vsaj na videz stabilnih časih skrijejo sence zla, kdaj se priplazijo na plan in kako je mogoče, da tega premika ne zaznamo prej. Predvsem pa nas zanima, kako ta fenomen detektira umetnost.

Naslov razstave Parabola zla: v mraku so sence nevidne sloni na dveh delih knjige Enciklopedija mrtvih Danila Kiša. Prvi del naslova je dovolj poveden, drugi morebiti potrebuje nekaj več konteksta. Gre za precej svobodno parafrazo misli, s katero proti koncu knjige avtor pojasnjuje svoj značilni literarni pristop, s katerim poskuša resničnost pripovedi oblikovati na tistem mestu, kjer je izpričana zgodba, na katero se naslanja, pomanjkljiva, se pravi, »v polmraku, kjer dobivajo reči premaknjene sence in oblike«.² Zanima nas torej skrivnostno polje polmraka kot ugodne kotanje za oblikovanje različnih narativov, ki se bodisi oddaljujejo bodisi približujejo resnici. V fokusu razstave sta dve diametralno nasprotni hotenji – enemu v poskusu manipulacije in izkoriščanja sledijo zlovešči atlanti, ki jih omenjamo v uvodu, drugemu umetnost, ki poskuša z razbiranjem prikritih kontur razkriti njihovo pravo podobo.

Razstava raziskuje možnosti, ki jih ponuja opisano mračno okolje zamegljene atmosfere, vzpostavljene v stanju med lagodjem, samozadostnostjo, brezbrižnostjo in malodušjem, pa tudi med nezadovoljstvom in strahom. Zlitje takšnih razpoloženj zmrači naš fokus, zabriše linije pravega in nepravega ter naredi prostor pošastnim sirenam, da nas s svojimi pesmimi laže premamijo med čeri. Ko v tem, četudi tujem jim habitatu dovolj dolgo vztrajajo, jih okolica do te mere posvoji, da jih težko razloči in izloči ter se jim posledično teže pravočasno zoperstavi. Najprecizneje je to v Domislicah ubesedil že Francisco Goya v zapisu ob podobi spečega razuma in pošastih, ki ob tem vzletajo iz temine ozadja; te se porajajo iz domišljije prestrašenih, nepozornih ljudi, od nekdaj pa koristijo mračnim silam eksploatatorjev.

Po drugi strani je umetniku takšen polmrak vmesno polje med oprijemljivimi podatki, izhodišče za razkrivanje resnice, ki jo odstre z igro metafor in domiselnih zasukov na novo stkane pripovedi. To počne Kiš v Enciklopediji mrtvih s poskusom zapisa alternativne zgodovine, v kateri daje glas pozabljenemu sleherniku. In to počne Goya v Domislicah z duhovitim, a ostrim krikom zaradi muk, životarjenja in eksploatacije nedolžnih ljudi. Satirični upor španskega umetnika je bil usmerjen proti požrešni aristokraciji, praznoverni duhovščini in inkvizicijskemu izživljanju, ki so danes resda stvar preteklih obdobij, pa vendar v sodobnejših obrisih še vedno ne povsem izginula pokvarjenost, le skrita za drugačnimi varljivostmi. Goya se je zavedal, da mora biti pri pripravi svojega neizprosnega razgaljanja krutosti, izprijenosti in grabežljivosti previden. Grafike je pripravljal sam zase, v svojih podobah je alegoričen, skrivnosten, v pripisanih dovtipih morda ne vedno jasen, vendar za pozornega opazovalca dovolj razumljiv. Podobno je nekaj stoletij poprej Bruegel v Poklonu svetih treh kraljev dvomljivo naravo ostarelega kralja nakazal s simboli na njegovi draperiji. Vendar subtilnega prikrivanja večslojnosti upodobitve ne gre vedno pripisovati zgolj umetnikovi previdnosti, pač pa zagonetna metoda omogoča umetnini ključni nagovor, ujet v moči uvida, ki se zgodi, ko se pred našimi očmi razblini dotedanje prepričanje. Iluzija prvotne podobe se raztrešči, iz nje pa izriše nova realnost. Umetnost na koncu ubere enako pot kot zlo, ko skuša prikriti svoje rogove − s krinko in misterioznostjo poskuša razkriti pravo resničnost, v tančici metafore ujeti nedvomno sporočilo razkritja in obsodbe.

Razstava je tematsko razdeljena v tri sklope. Dela prvega sklopa predstavljajo nedolžne utrinke z urejenih vrtičkov, iz domov in pospravljenih življenj predmestja, pogled na malomeščanski karneval ali promenado veseljaških ljudi, med katerimi se motajo lažnivci, nepridipravi in raznobarvni sumljivci. Gre za zgoraj opisano družbo malodušja, dolgočasja in požrešnosti, v kateri se rojevajo pošasti praznoverja, pokvarjenosti in krutosti.

Drugi sklop ponazarja manifestacijo skrajnega nasilja. Prizori, polnih referenc in vsebinskih preobratov, sprevračajo vloge tradicionalnih junakov in antagonistov ter odpirajo vprašanje o pravem obrazu zmagovalcev in prinašalcev svobode. Pred nami je kanibalizem kot najgrozljivejši in najradikalnejši prikaz človeške samodestruktivnosti, pohlepa brezkompromisnih političnih in družbenoekonomskih sistemov ter popolnega kolapsa človeškega dostojanstva.

Tretji sklop odpira prostor za optimizem. Namenjen je žrtvam opisanega nasilja, tako demoniziranim in stigmatiziranim skupinam, večnim krivcem za zločine drugih, kot posameznikom, ki se v plehki, samopašni in samozastrupljajoči družbi počutijo kot tujek in zatorej pošast. Mračne sfere nejasnosti, včasih tudi stanja med sanjami in budnostjo, so lahko tudi prostor umika tistim, ki znajo razbrati pravo fiziognomijo na videz demonskih pojavnosti in strahov ter prepoznajo, da so zgolj iskalci pravice, sočutni izpovedovalci bolečine in obtoževalci nečloveškosti. Med njimi so tudi umetniki in umetnice, ki jih je že Goya nagovarjal kot tiste, ki z delom domislic nadaljujejo čvrsto pričanje resnice. Kar pa je navsezadnje le drugače ubeseden boj za človeštvo.