| English | ||||||
|
|
galerija equrna, gregorčičeva 3a ljubljana, slovenija +386 (0)1 25 27 123
|
||||
WINSHLUSS: AFNE IN ROBOTI 4. 10.–26. 10. 2023 Winshluss, razvpiti francoski stripar, se v Galeriji Equrna predstavlja z razstavo stripovskih originalov, ki zajema najpomembnejše mejnike avtorjevega opusa, kot so Monsieur Feraille, Pametna opica, Pinnochio, In God We Trust in Dans la forêt sombre et mystérieuse. Winshluss je izjemen stilist, ki obvlada raznolike tehnike – od pastela prek temper in akvarelov do suhih barvic in klasičnega tuša. Zlasti v Pinocchiu vse te tehnike meša, medtem ko drugje prisega le na perorisbo, ki jo nato v nekaterih primerih pobarva kolorist. Druga posebnost Winshlussa je, da ima kot animator izjemen občutek za ritem in premike, tako da se nekatere sekvence res berejo kot kak zgodboris za animacijo. Vizualno ima najraje v podtalju trdno ukoreninjeno groteskno karikaturo, ki ponekod vleče na Roberta Crumba, a je povsem svojska. Ob odprtju razstave se bo z Winshlussom o njegovem delu pogovarjal stripar Izar Lunaček. Na razstavi bodo kot vsako leto svoj poklon velikemu gostu razstavili tudi domači risarji. Janez Grm, Ivan Mitrevski, Matej de Cecco, David Krančan, Lea Vučko, Karolina Umetnina in drugi so tokrat s skupnimi močmi zrisali strip, v katerem se po vzponu iz morja Tinte na deseto obletnico festivala razvijejo v pametne opice ter iz oblakov prikličejo svojega prvega boga, robotsko opico Winshlussa, ter ga vprežejo v svojo risarsko mašinerijo.
Francoski stripovski mojster stotih slogov in neme kritične osti! Winshluss, s pravim imenom Vincent Paronnaud (1970), je razvpit francoski stripar in animator, ki je kariero začel globoko v podtalju ter se brez kakega posebnega kompromisa v izrazu povzpel v sam vrh francoskega stripovskega panteona. Skupaj z Marjane Satrapi je leta 2007 sorežiral filmsko priredbo enega najbolj vplivnih stripov vseh časov, Perzepolis, ki govori o avtoričinem odraščanju v Iranu. Celovečerni animirani film je tako pri gledalcih kot pri kritikih požel izjemen uspeh ter prejel številne nagrade, med drugimi cezarja za najboljši prvenec in posebno nagrado žirije v Cannesu. V širši stripovski javnosti je Winshluss zaslovel s Pinnochiom (Les Requins Marteaux, 2008), ki mu je leta 2009 prinesel tudi nagrado za najboljši stripovski album na osrednjem francoskem festivalu stripa v Angoulêmu. Strip, ki odtlej velja za njegov opus magnum, je cinična priredba klasike Carla Collodija, ki skozi preobrazbo slavne lutke v vojnega robota skoraj brez besed prerešeta celo četo družbenih pojavov, od kapitalizma in totalitarne države do verskega fanatizma, vse s humorjem in zrisano v taki plejadi raznorodnih slogov, da se jih ne bi sramoval niti Tomaž Lavrič. Leta 2018 je pri Stripburgerju izšla tudi njegova nema stripovska mojstrovina Pametna opica o prazgodovinskem vzponu primatske inteligence. Winshluss se bo na Tinti predstavil z razstavo originalov v galeriji Equrna, odprtje razstave pa bo pospremil tudi pogovor z avtorjem. V Slovenski kinoteki bo njegovemu obisku na čast na ogled celovečerni animirani film Perzepolis. Svoj ustvarjalni proces bo Winshluss predstavil na sobotnem masterclassu v Kinu Šiška, kjer bo tudi podpisoval svoje stripe na sejmu.
Avtoportret...
--- Josip Gorinšek GEONOVA VIBRACIJE in VARIACIJE 31. 8.–28. 9. 2023 kurator Arne Brejc
Josip Gorinšek, GOGA XIV/1, 1995, akril na platnu, 100 x 100 cm, foto: Boris Gaberščik Leta 1886 je gospodična vstopila na razstavo neoimpresionističnega slikarja Georgesa Seurata in vprašala: »Je te slike naredil stroj?« Na tisoče drobnih pikic v komplementarnih kontrastih je poprejšnji sproščeni vtis (impresijo) spremenilo v kristalno jasne obrise in površine. Danes bi taista gospodična ob Gorinškovih slikah najprej pomislila: seveda, naredili so jih algoritmi umetne inteligence in perfektni digitalni tiski. Toda takrat in danes je bil odgovor jasen: ne, gospodična, naredile so jih umetnikove roke. Kar je to vpraševanje ohranilo pri življenju, je bila Metoda: sistematična likovna teorija, dodelana kompozicijska načela, delovanje simetrije, zlatega reza, barvnih permutacij, skratka, semiotična struktura celote. Gorinškova umetnost je iz šestdesetih let podedovala načela geometrične abstrakcije, optične umetnosti, videz računalniškega načrtovanja in predvsem nov nabor barvnih nians. Toda vse to se je znašlo v povsem osebni kombinatoriki: op-art je izzival očesni živec, računalniška grafika je samo sledila matematičnim modelom, moderni dizajn je iskal vsebinske poudarke, vsega tega v Gorinškovi umetnosti ni. Slikar začne z miselno podobo, slikovno predstavo, s kolažnim prototipom form in barv in ga z dolgotrajnimi, skrajno natančnimi postopki udejanji v čisti optični podobi. V tem procesu se prvotna zamisel zgosti in obogati v stopnjevanih oblikovnih in barvnih vibracijah. Zdaj so vsi oblikovni elementi dosledno obvladani in ujeti v popolno ravnovesje, kot bi doživljali sinestetične učinke glasbene kompozicije ali bi se znašli v mreži slikovitih vzorcev, mandal, rastrov in ritmov. Rezultat: optična inteligenca v svoji najvišji formi! Naslov razstave, GEONOVA, je povzet po Gorinškovih slikah iz leta 1989 --- BARVE / COLORS kuratorja Tomaž in Arne Brejc 6. julij - 4. avgust 2023 Avtorji:
Po antoloških predstavitvah črne, zelene, modre in rdeče barve je Equrna znova odeta v barve: tokrat kot razprta mavrica barv, odtenkov, snovi in svetlobe. Ob slikah na stenah se prostor galerije odpre fotografijam, tiskom in videoprojekcijam. Toda kako preslikati njihovo neponovljivo enkratnost v povezano sobivanje na stenah galerije, kako ustvariti iz različnih ravni, na katerih barve bivajo, predstavo valujoče barvne živosti in polnosti? V slovenskem slikarstvu so se barve zelo pozno osamosvojile. V abstraktnih krajinah se je izza barvnih aluzij skrival lokalni zemeljski genius loci. Barvitost temnega modernizma je zdržema ohranjala intimnost ateljejskega okolja, šele z akrilom in sitotiskom poparta je barva postala ploska, dekorativna in predvsem javna dobrina, kot so bili vsakdanji predmeti in znaki, ki jih je pokrivala. Postmodernizem (»bad painting«, nova podoba, neoekspresionizem in planimetrija abstraktnih vzorcev, »pattern painting«) je nadvse hrupno sprostil barvitost svojih izdelkov, ker je uporabil umetelne krome in nove tehnološke materiale. Digitalizacija je barve »dematerializirala« v povsem nepregledno količino odtenkov in kombinacij, še zadnji poskus, da bi jih opisali z besedami, se je razblinil v mehanski sistematiki algoritmičnih impulzov. Današnji ustvarjalci podob umetne inteligence so tudi edini pravi poznavalci njene dinamične barvne imažerije, programske operacije in tehnični postopki pa so ključna vsebina takšnih podob. In vendar: tako kot barve nikoli ne zastarajo, le modni okus jih izbira, dviga na površje in prepušča površni pozabi, se tudi tehnike, od ročnega dotika do tehnološkega impulza, znajdejo v isti sodobnosti, v neločljivem skupnem času in sobivanju. Zato zdajšnja razstava ni neka zaključna manifestacija minulih zgodb o posamičnih barvah, temveč se galerija odpre navzven, kot bi sama vstopila v barvni svet, ki ga oblikujejo sodobne umetnice in umetniki. Je nekakšno »odprto delo«, v katerem so barve lahko subjekti in znaki, predmeti in prikazni, tehnologija in zgodbe. Edino, kar jih druži, je stara izkušnja Equrne: nikoli se nismo odpovedali kromofiliji. --- Barbara Drev TRKI, SPOJI, VOZLIŠČA 1.–29. 6. 2023
Barbara Drev, september, 2020, 155 x 160 cm, olje na platnu, sprej foto Uroš Acman Trki, spoji, vozlišča Barbara Drev
Nova razstava v Galeriji Equrna povezuje izbor slikarskih del, ki so nastala med letoma 2015 in 2023. Gre za preplet vsebin, ki so v svojem bistvu prepojene z osebno poetiko. Med seboj se srečujejo zgodbe, ki povezujejo zunanja in notranja dogajanja. Skozi delo me spremlja zanimanje, povezano z odnosom med družbo in tehnologijo, realnostjo in navidezno realnostjo. V množici informacij se zdi, da je vedno težje ločiti objektivno od subjektivnega. Ta motivna izhodišča se v sliki skozi obdobja spreminjajo, preoblikujejo, so poudarjena ali stopijo v ozadje. V zadnjih letih je več izražanja osebnih izkušenj, ki so spremenila zaznavanje lastnega telesa. Razmišljam o delovanju in sestavi telesa, njegovih problemih in rešitvah, o fasciji kot podpornem tkivu (vezju). Zanimajo me prepletanja, soočenja elementov v sliki, njihovi trki in spoji. Slikarsko polje razumem kot prostor, kjer se vzpostavljajo dialogi in ustvarjajo določeni odnosi. Slike predstavljajo adaptacijo na spremenjeno telo in okolje, ki reprezentira eno določeno realnost.
Življenjepis Rojena je leta 1986 v Slovenj Gradcu. Leta 2006 se je vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo, pri prof. Hermanu Gvardjančiču. Leta 2009/2010 je prek programa Erasmus en semester nadaljevala študij na Hochschulle fur Grafik und Buchkunst v Leipzigu, Nemčiji, pri prof. Inu Mellerju. Leta 2014 je diplomirala iz slikarstva pod mentorstvom izr. prof. Zmaga Lenárdiča. Od 2014 do 2017 je imela status samozaposlene v kulturi, od 2015 je zaposlena v Muzeju Velenje. Deluje na področju slikarstva in grafike. Živi in dela v Topolšici. SAMOSTOJNE RAZSTAVE 2021 Prepletanje, Galerija Simulaker, Novo mesto 2018 Krajine II, Galerija Kvartirne hiše, Celje 2016 Krajine, Galerija Layerjeve hiše, Kranj 2015 Prehajanje prostorov, Galerija Plevnik Kronkowska, Celje 2014 Tek med poli nasprotij, Galerija Velenje 2014 Razstava slik in grafik, Mestna galerija Šoštanj IZBOR SKUPINSKIH RAZSTAV 2022 Momental-mente: žive slike, Moderna galerija Ljubljana 2021 Slikarstvo zdaj! Slovenija 21, Galerija Monfort Portorož, Mestna galerija Nova Gorica 2020 Apokalipsa 2020, Galerija Equrna, Ljubljana 2019 4 x neobremenjeno, Galerija Equrna, Ljubljana 2018 Iz galerijske zakladnice, Razstava znanih slovenskih likovnih umetnikov iz zbirke Galerije Velenje 2016 Sodobna umetnost na Koroškem, Dom umetnikov Celovec, Avstrija 2015 Vizualna umetnost v Šaleški in Zgornji Savinjski dolini od 1975 do 2015, Galerija Velenje 2015 Sodobna umetnost na Koroškem, Koroška galerija likovnih umetnosti Slovenj Gradec 2014 2014 Project Berlin, Factory Art Gallery, Berlin, Nemčija 2014 7th International Print Art Triennial, Sofija, Bolgarija 2014 Videofestival Narave 11, Bežigrajska galerija 2, Ljubljana 2010 XV Študentski grafični bienale, Beograd, Srbija 2009 XLIV Ex-tempore Piran, Mestna galerija Piran
--- Ksenija Čerče ANTI / ANTI 18. 4.–28. 5. 2023 Foto: Damjan Švarc Razstava z verižnim naslovom ANTI / ANTI bo slikarski razmislek udejanjala v mreži del, ki so v zadnjih treh letih dobivala obliko tako v odnosu do postdigitalne in postinternetne situacije, kot v razmerjih do kontingenc, ki so na delu v mehanizmih podobotvorja. Slednje se na razstavi odraža z uporabo specifičnih svetlob in zaslepitev, ki jih animira flux slik in luminescentna transgresija njihove materialnosti. Slikarstvo se je v preteklosti konstituiralo v različnih pojavnih oblikah, vključujoč tudi lastno negacijo. Izjavam o koncu umetnosti, o koncu slikarstva ne verjamemo več, v pričujoči postdigitalni ter postinternetni situaciji pa je na delu tako vzpostavljanje specifičnih objektov kot tudi formiranje novih materialnosti. Ker zasičenost s podobami in vseprisotnost tehničnih podob oblikuje našo vsakodnevno realnost, je danes za slikarstvo nujno, da razume določene medijsko-teoretične pojme in zlasti razlike med tehnično podobo in sliko. Na razstavi bo torej izpostavljena vloga SEKVENC v slikarskih delih. Za distribucijo slednjega je v posdigitalni situaciji pomenljiva predvsem razlika med relacijo, korelacijo in avtokorelacijo. Tu se kaže neizogibnost kontingence kot giljotinski zamik, ki z nepredvidljivostjo zareže v sekvenco, ki je konceptualno predhodna slikarski gesti. Do izgube bo prišlo, toda tisto, kar se bo izgubilo, je treba šele pripraviti, pravi Alenka Zupančič 1. Režim lastnega slikarstva torej reduciram na iskanje neizogibnega vezja. Negacija, katere odmev se premesti v delujoče polje zunanjosti podobe, tako postane tisti gradnik, za katerega lahko rečemo, da je inherenten dejavnik slike. Negacija oz. izdejanjenje pa se v tej zanki rekurzivno osmisli z anticipacijo stvarnega vidika.
Vsled transgresivne materialnosti lahko o slikah na razstavi govorimo zgolj kot o izcedkih. Imena slik, proteze, ki so amputirane in kontaminirajoče pričvrščene na telo, agirajo z naslovi kot so CRONENBERGOV PLJUNEK, DIGITALNI DOMORODEC, YAGI UDA, HELIOS HIPERPUDING, NIKOLI IN TUDI TAKRAT NE. Nosilke imen so nastale v sklopu “tehnik v kliniki za ekstenziolologijo«.
Ksenija Čerče
Kratek življenjepis Živela je rdečelaska, ki ni imela oči in ušes. Tudi las ni imela, zato so jo imenovali rdečelaska le pogojno. Ni mogla govoriti, ker ni imela ust. Tudi nosu ni imela. Niti rok in nog ni imela. Ni imela želodca, hrbta ni imela, hrbtenice in nobenih notranjih organov ni imela. Ničesar ni imela. Torej sploh ne vemo, o kom govorimo. Bolje je, da o njej ne govorimo več.2 1 ZUPANČIČ, Alenka, predavanje Po”koncu umetnosti” ali Hegel s Francisom Baconom, v Knjigarni Azil 5. februar 2019, Ljubljana 2 Priredba besedila Daniila Harmsa, Sinji zvezek št.10---
Mitja Ficko SKOK ČEZ PLOT 7. 3. - 6. 4. 2023 Vse te slike združuje logika sestavljanja. Sestavljanje časa in prostora. Spomina. Tistega, ki je bil, in tistega, ki še pride. Zgodi se nekakšna kompresija tega dvojega. Kompresija, ki pa vseeno ni stisnjena, kaj šele pomanjšana. Še vedno “vse preveč stvari za eno sliko”. Ko jih gledam naložene, se sprašujem, kako bodo na koncu te slike bivale skupaj, ker prej ni prostora, da bi jih preverjal. Pa si rečem, to ni več moj problem, moje delo je opravljeno, naj se zmenijo same.
Mitja Ficko, SKOK ČEZ II, 2022, mešana tehnika, 240 x 170 cm --- HERMAN GVARDJANČIČ Prešernov nagrajenec 2023 2. 2.–2. 3. 2023
Zakaj je nastala ta razstava? Odgovor je večplasten. Najprej – umetnosti brez slikarstva ni. Ni možna. Slikarstvo je poleg glasbe najbolj osebna umetnost. Razvoj stila v slikarstvu naše civilizacije je res fantastičen. Od Altamire do modernizma je pot dolga več deset tisoč let. Danes smo – po postmodernizmu, ki še vedno traja – po mojem mnenju v obdobju osebnega slikarstva. Individualnega slikarstva. Poenostavljeno bi lahko rekli, kolikor slikarjev, toliko stilov. Tako je na vprašanje, ali slikarstvo še vedno obstaja, odgovor pritrdilen. Še več. Še dolgo bo obstajalo. To je vsekakor trditev, ki bi se jo dalo še raziskati in razviti. Razlog za postavitev te razstave je tudi prejem Prešernove nagrade za življenjsko delo. Petdeset let in več kontinuiranega dela. Razstava je sestavljena iz dveh delov: iz sedanje risbe in pretekle slike, ki je nastajala v letih od 1991 in 2011. To je najbolj barvito obdobje v mojem slikarstvu. Na tem mestu dajem svoji naciji, ki me je uvidela, da mi dodeli to nagrado, globok priklon in zahvalo. In zakaj razstava prav v Equrni? Equrna je po mojem videnju »desertna« galerija. Na relativno majhnem prostoru lahko umetnik postavi trenutno aktualna dela. In ne nazadnje, ker me je prav ta galerija predlagala za dodelitev te nagrade, za kar sem ji zelo hvaležen. Herman Gvardjančič
Življenjepis Herman Gvardjančič je rojen 1943 v Gorenji vasi – Reteče pri Škofji Loki. Slikarstvo je študiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorjih Maksimu Sedeju in Mariju Preglju. Magistrski študij je prav tako končal na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Zoranu Didku. Na tej akademiji je od leta 1996 do 2011 predaval slikarstvo in risanje in bil predstojnik oddelka za slikarstvo. Za svoje delo je prejel več nagrad med drugimi tudi leta 1990 Jakopičevo nagrado. Leta 1988 je imel veliko pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani, letos pa je prejemnik velike Prešernove nagrade za življenjsko delo. Živi in dela v svojem rojstnem kraju Gorenji vasi pri Retečah.
Samostojne razstave (izbor): 1981 Ljubljana, Mala galerija 1985 Ljubljana, galerija Equrna 1988 Ljubljana, Moderna galerija, pregledna razstava 1998 Ljubljana, Grad Tivoli, Ljubljana/MGLC 2008 Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Grad Tivoli, Ljubljana MGLC, Celje, Galerija sodobne umetnosti 2014 Kranj, Galerija Prešernovih nagrajencev 2015 Slovenj Gradec, Koroška galerija likovnih umetnosti 2018 Ljubljana, galerija Equrna 2020 Ljubljana, galerija Equrna 2022 Ljubljana, galerija Bažato
---
MEANTIME PAINTINGS ONLY 20. 12. 2022–26. 1. 2023 Kurator: Arne Brejc Avtorji: Suzana Brborović, Gašper Capuder, Nina Čelhar, Ksenija Čerče, Robert Černelč, Staš Kleindienst, Ema Klinar, Zmago Lenárdič, Miha Majes, Vlado Stjepić, Iva Tratnik, Uroš Weinberger, Jure Zadnikar
Decembra 2022 predstavlja Galerija Equrna mali festival sodobnega slovenskega slikarstva. Z razstav in iz ateljejev prihajajo slike slikark in slikarjev, ki so zaznamovali slikarsko produkcijo zadnjih let. Njihova raznovrstnost je posledica vsebinske in oblikovne širine, iz katere se navdihujejo. To sta lahko narava in umetnikovo življenjsko okolje, so množični mediji (zlasti fotografija, film, internet, družbeno-politična situacija, pandemija), pa likovne raziskave, ki segajo od realizma do sublimnih abstraktnih videnj. Izbor se podreja vživetju gledalca, kaže različne tipe slikarstva in se sprašuje, kako v digitalnem času podoživeti »analogne« postopke in učinke slikarskega medija. To razmerje je danes obojestransko: ne le, kaj vse mi slika ponudi, ampak tudi, kaj jaz, gledalec, lahko storim zanjo. Tu se začenja gledalski užitek pričujoče razstave.
Prejemnik letošnje Prešernove nagrade za življenjsko delo je Herman Gvardjančič.
Predlog Galerije Equrna za Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Herman Gvardjančič izhaja iz izjemno močne generacije umetnikov, ki jih je leta 1968 Aleksander Bassin označil za »ekspresivne figuralike«, kar je slovenska različica takrat zelo močne evropske smeri, ki se je zgledovala po anglosaksonskem popartu. Gvardjančič je znotraj te skupine najpomembnejši krajinar. In že od vsega začetka se v njegovem delu sijajno združujeta dve izkušnji: prva zadeva genius loci. To ni samo globoko vsajena, skoraj nezavedna, neposredna zavezanost domačemu kraju, prostoru, ljudem in okolju Sorškega polja in pogorju okrog njega, temveč je, drugič, tudi premišljena, simbolna in družbena vsebina »duha kraja«, izražena v formalno skrajno dognani in dosledni modernistični/postmodernistični likovni govorici. Četudi je Gvardjančič v jedru slikar intuicije, primarne senzibilnosti, spontane odzivnosti na zunanje, posebej krajinske impulze, pa ne smemo spregledati njegovega métiera: naglo je spoznal, kako pomembno je prvotni navdih ujeti v ustrezno formo, kako potem forma sama dobi ustvarjalni zagon, se razvija znotraj slikovnega polja, teži bodisi k (foto)realistični stvarnosti (slike iz obdobja 1972–1975) ali k abstraktni romantični sublimnosti (1976–1979). Po letu 1980, v času neoekspresionizma/nove podobe, se najprej spremeni njegov pogled na motiv: sedemdeseta leta so čas »pogleda od daleč«, krajina se dogaja v postopnih oddaljevanjih, v horizontalnih prostorskih, svetlobnih in barvnih planih (distanca, globina); zdaj obrne pogled v bližino (Trave, 1981), v dramatičnih mizanscenah (1983–1990), kot bi bili priče barvnih neurij, se pojavi hiša, rob zaselka, vsebine slik postanejo eksistencialno zavezujoče, prerešetane s spomini in bližnjimi dogodki (Hiša samomorilke Silve, 1983, Blitz, Reminiscence, 1985), in prevladujoče razpoloženje tega slikarstva sodi v pozne (postmoderne) formulacije »temnega modernizma« (termin Tomaža Brejca). Novo desetletje (1990–2000) se odpre z barvami: Gvardjančič postane resnični kolorist, njega ni »strah barve«. Vendar ne slika v ploskvah, ampak z barvami riše, zdaj barvni kontrasti poganjajo risbo v vse bolj divje, stopnjevane ritme, kontrapunkte, jukstapozicije. In kmalu zaslutimo, da se izza barvne dinamike razodeva tudi sodobna glasba: od Nico in Milesa Davisa do islandske skupine Sigur Ros. Nasploh se v njegovih krajinah ves čas skrivajo aktualne vsebine (ciklus Slovenae iz konca osemdesetih let), včasih kar neposredne reakcije na dramatične dogodke v slikarjevem življenju in svetu, in krajina ni nikakršno zatočišče, ampak življenjska arena, dejavno prizorišče človekove usode: krajina ni posnetek, ampak apokalipsa in izbruh novega sveta.
Gvardjančič je mojster risar, to je najbolj skrbno obdelovana kontinuiteta v njegovem opusu. Tako originalnega risarja že dolgo nismo imeli. V risbi lahko preigra vse registre svoje intuicije, domišljije, odzivov na zunanje impulze, seže v bližino stvari, kot bi se znašli v nekakšen likovnem rizomu, in se odmakne do najbolj oddaljene, sublimne vizije. Ta izkušnja je tako zadnje čase tako čudovita, da skoraj prevlada njegov slikarski domet. O Gvardjančičevem ustvarjanju je treba razmišljati zelo široko: njegove krajinske apokalipse nadaljujejo in dokončujejo Jakopičeve žareče gorenjske krajine, njegove najnovejše risbe pa spominjajo na (ali kar udejanjajo) nevronske mreže, kot jih odkriva sodobna nevroznanost v naravi in človeku. Herman Gvardjančič je za svoje delo prejel najpomembnejša strokovna priznanja, zdaj je čas, da ga nagradimo s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
--- Zmago Lenárdič EINE ZEIT EXTREMEN ELENDS / ČAS SKRAJNE BEDE 8. 11. - 9. 12. 2022 V enem od svojih romanov M.Houellebecq položi v usta glavnemu junaku (sicer uspešnemu umetniku) naslednjo izjavo: “Biti umetnik je nekdo, ki je PODREJEN. Podrejen skrivnostnim, nepredvidljivim sporočilom, ki jih je bilo treba zaradi pomanjkanja boljšega izraza in zaradi odsotnosti kakršnekoli vere poimenovati INTUICIJA. In vendar so ti ta sporočila zapovedovala s kraljevskim, kategoričnim glasom in niso dopustila niti najmanjšega ugovora - razen seveda za ceno izgube integritete in spoštovanja do samega sebe. Ta sporočila so lahko terjala uničenje enega dela ali celo serije del, umetniku narekovala radikalno drugačno usmeritev ali ga celo pustila brez usmeritve, brez najmanjšega projekta, najmanjšega upanja za nadaljevanje. Edino zaradi tega je bilo umetnikovo življenje včasih lahko označiti za TEŽAVNO. In edino in zgolj na podlagi tega se je razlikovalo od drugih poklicev ali PREPROSTIH DEL. ”V takšnih primerih ostaja kaj malo prostora za “lucidna” preizpraševanja, spektakelske koncepte, reševanje sveta v povezavi z “znanostjo” ali sproščene pobege v svet domišljije. Pozornost je usmerjena na misli, ki te dosežejo nepričakovano v določenem trenutku in te zapustijo tako hitro, da v resnici niti ne veš, ali je bila misel kot ideja dovolj močna ali ne. Posamezni motivi so v nasprotju z barvno temperaturo ali po principu “layerjev” nepovezani v končni podobi. Kdo bi vedel, a precej intrigantna je misel, da se na ta način približajo poeziji…
briljantno sposobnost rahljanja emotivne dimenzije in empatičnosti - torej tistega, kar v sodobni družbi ni več najbolj zaželjeno oz. je vrednoteno zgolj kot potencialno manipulativno blago. Avtor tudi na pričujoči razstavi sledi sintagmi “sekvenčno slikarstvo”, kar je razijal pri prostorskih postavitvah Tekoči prostor / Liquid Space (Fireworks, Network, Suicide) in Liquid Space II ter v nekaterih slikarskih delih na razstavi Podrsavanje / Shuffle v ljubljanski Mestni galeriji.
Zmago Lenárdič, PRISTANEK / LANDING, 2021, olje, alkid na platno, kaširano na lesonit, 69 x 51,5 x 3 cm (foto: Z. L.)
Zmago Lenárdič, slikar, delujoč na področjih slikarstva, prostorkih postavitev, slikarskih video (Festival of Contemporary Art Danube Dialogues 2019)
---
Robert Černelč ENTER THE VOID 30. 8. - 30. 9. 2022 ENTER THE VOID
Moje slikarstvo izhaja iz dekonstrukcije filma. Ukvarjam se z idejo, kako na sliki rekonstruirati specifični filmski trenutek v suspenzu pričakovanja, ki prihaja od zunaj, iz prostora, ki na sliki ni prikazan, je pa implicitno navzoč. Siegfried Kracauer je ugotavljal, da filmi vedo nekaj, česar mi ne vemo in da je v njih nekaj skrito, kar se da odkriti. Iz te točke gledišča izhaja razmerje med gledalcem in upodobljenim, ki je nestabilno in nepredvidljivo in to je tisto, kar me najbolj zanima. Na zadnjih slikah so v ospredju motivi čakanja, opazovanja, stanja, zrenja, neke vrste stanja zaustavljene in preusmerjene pozornosti, ki je v postdigitalni dobi fragmentirana na multiple »ekrane«. Ne zanima me pikselacija, ampak vstop v digitalno drobovje slike, kjer je konkretnost podana kot abstraktna informacija.
ROBERT ČERNELČ
1970 rojen v Murski Soboti. Izobrazba
Od leta 2015 predava na ALUO in AGRFT. Živi in dela v Ljubljani.
Razstave in filmi (izbor 2017-2022)
--- RDEČA / SEEING RED
kuratorja razstave: Tomaž in Arne Brejc
Razstavljajo: Goran Bertok, Conny Blom, Nina Slejko Blom, Ksenija Čerče, Marjan Gumilar, Herman Gvardjančič, Dušan Kirbiš, Peter Koštrun, Zmago Lenardič, Ira Marušič, Andrei Molodkin, Katja Pal, Tadej Pogačar, Uroš Potočnik, Oto Rimele, Vlado Stjepić
12. 5.–30. 6. 2022
Rdeča/Seeing Red Na začetku je predstava rdeče, ki sploh ni pigment, ampak nekakšna plazma, fluid, neoprijemljiva »snov«, mokra, suha, redka, gosta, prosojna, zatemnjena …, v kateri lebdijo stvari, ne predmeti, ker jim je fluid odvzel identiteto: tako sem videl fotografije Koštruna in Bertoka, projekcijo Molodkina. Potem je rdeča posebna molekularna snov, ki se lahko uvija, ostri, poleže, napenja ali drobi, kakor ji dopušča uporabljena tehnologija in modelna struktura. Vsi ti postopki so izvedljivi v katerikoli vizualni stroki, denimo v dizajnu ali kiparstvu. V kiparstvu se rdeča spremeni v pokrivalno in pripovedno površino, v dizajnu pa so plastične in druge umetne snovi že same po sebi obarvane in jih je treba samo še modelirati. Za takšne uporabe je značilno, da rdeče ne vidimo izključno kot barvo, ampak kot umetelno snov z lastnimi in včasih nepredvidljivimi prostorskimi razsežnostmi in rizomsko dinamiko.
Za digitalno imažerijo, v kateri sta se resnica in laž prepletli do neprepoznavnosti, je značilno, da v svojem napredovanju sproti odpravlja nekdanje utrjene, arhetipske predstave in vrednosti rdeče in jih prekriva z glamuroznim spektaklom umetelnih videzov. Rdeča je izgubila enosmerne lastnosti napadalnosti, jeze, vzkipljivosti, nestrpnosti, moči in prestiža, je samo še ena medijska, blagovna barva, ki ji je v splošnem potrošništvu splahnel arhetipski pomen. Res je še vedno povezana s čustvi, a za ljubezen, seks in strast, ljubosumje in maščevalnost so nam na voljo digitalni odtenki, ki se v medijski ponudbi tako hitro spreminjajo, da od stabilnih, tradicionalnih pomenov ne ostane dosti. Če je bila včasih rdeča tudi topla in pozitivna barva, je zdaj pomembnejša njena oblikovana vidnost v modi, notranji opremi in urbanem transportu. Še »ideološko rdeča« barva političnih strank je prej nostalgija kot revolucionarna spontanost in pogum. Tako kot številne barve v današnjem nasičenem podobotvorju je postala običajna barva – pomen si mora šele izboriti in zato potrebuje agresivno formo. V slikarstvu ji je forma sicer zagotovljena, kompozicija določa njen status, obseg in pomen; praviloma še vedno velja, da večja kot je rdeča ploskev, močneje deluje ne glede na njeno vsebino (Matisse). Kandinsky je še sanjaril o »moški zrelosti« rdeče, njeni smotrnosti in moči. Rothko je biblično prepoved upodabljanja malikov, povzdignil v sublimno abstraktno razodetje. Minimalizem je proizvedel niz rdečih monokromnih površin, ki si jih je izposodil od Rodčenka. Op in pop art sta rdečo barvo spremenila v slikovne površine, v katerih sta se zrcalila Albers v abstraktni formi in Warhol v blagovni, medijski imažeriji.
Eksistencialna vsebina barve je seveda kri. Pri nas je to metonimično (!) nalogo najbolje obvladal Marij Pregelj, ki ni imel enakovrednega naslednika. Kadar slikarju uspe na sliki utelesiti »rdečo kot kri« (van Gogh, Munch, Francis Bacon), je to skrajni domet barve, ki sam po sebi ni ponovljiv, vsakič ga je treba udejanjiti scela in dokončno – in zato se v ponovitvah razplasti v klišeje.
Vendar obstaja sebstvo rdeče, ki ni odvisno od upodabljanja, ampak ima lastno kognitivno bivanje: rdeča kot čisti miselni predmet, kot predmet-misel, torej ne kot posledica eidetične redukcije, temveč kot proizvod polne, napredujoče fenomenalne »predmetnosti«: toda tu se zadeva zaplete. V umetnosti je barva ali zgodovinska ali naravna izkušnja, odvisna od rabe in razvoja pigmentov. »Ideja« rdeče pa ne more biti udejanjena drugače. kot da jo hipostaziramo v nov ontološki modus; v vsakdanji rabi se ta spektakularna zamisel največkrat zaustavi v abstraktni površini, ki jo zaznamo kot rdečo. Rdeča, nekdaj barva vladarjev in moči, je postala svojevrstna miselna, filozofska barva. Zato naša razstava ne raziskuje le njenega »sebstva«, kaj je rdeče v rdečem, temveč tudi različne aplikacije in materializacije rdeče in pri tem brez zadržkov preči različna področja od klasičnega slikarstva, grafike in fotografije do povsem konceptualnih načinov njene uporabe.
Rdeča je prej »koncept« kot metafora, je prej snov kot izraz, je medijski fluid, v katerega se lahko potopita katerakoli snov in podoba. Kar jo v likovni umetnosti loči do digitalne imažerije, je konstantna tendenca po utelešenju, da ni samo znakovna površina neke kontekstualne uporabe, temveč ohranja – kot bi bila delujoča snov – živo in enkratno navzočnost v sodobni umetnosti. ---
|
||||||
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)
.jpg)