2017
2016
2016
2015
2015
2014
2014
2013
2013
2012
2012
2011
2011
2010
2010
2009
2009
2008
2008
2007
2007
2006
2006
2005
2005
2004
2004
 

DELA

Suzana Brborović in Boris Beja

26. 6. - 12. 7. 2013








 
Suzana Brborović: Odsev položaja, 2012, akril in tuš na platnu, 195x215 cm


  

 

Razstava, na kateri se ljubljanskemu občinstvu predstavljata Suzana Brborović in Boris Beja, je razstava pripadnikov generacije rojene v drugi polovici osemdesetih let, generacije, ki pozna le življenje v kapitalizmu. Ob nastanku nove države je ta generacija vstopala v izobraževalne programe in vzgojitelji so jo pripravljali na lepšo bodočnost. Ko je študij zaključila, je vstopila v gnilo realnost, v kateri umetniki za obstoj svoje kariere plačujejo s »prekernim multitaskingom« ali pa tvegajo umik v zakulisje, ki ga prinese redna zaposlitev. Le-ta umetnikovo delo prestavi v domeno namenjeno prostemu času. To je generacija mladih umetnikov, ki so se znašli v prostoru nihanja med izgorevanjem in zasledovanjem želje po umetnosti. Generacija, ki se ne razlikuje preveč od tistih posameznikov, ki svoje cilje zasledujejo v Španiji, Grčiji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem in drugod, kjer vladajo primerljive ekonomske razmere.

Slike Suzane Brborović kažejo podobe tistega, kar nastane, ko se je treba znajti drugače. Umetnica že dlje časa slika gradbene odre, tramove in opeke. Prav kakor Beja tudi Suzana Brborović izhaja iz vsakdanjika. Ker v njihovem domu družinski album vključuje neštete dokumentarne fotografije gradbišč, so jo motivi vizualno pritegnili. Kaj kmalu je od materiala, ki ga v slikah formalno razgrajuje ter – dokončno v sliki Razpad – raztrešči v lijak z vpijajočim centrom, prestopila k vprašanjem pogojev za bivanje v sodobnem svetu. Pritegnila so jo območja neformalnih pozidav ali barakarskih naselij in v njihovi raznolikosti je našla kvaliteto, vredno neprenehnega napora odslikavanja.

Slikarstvo Suzane Brborović je slikarstvo estetiziranja urbanega, ki podobno kot slikarstvo Mihe Štruklja temelji na vprašanju mreže v sliki in mestu, vendar pa umetničine slike iz površine mreže vseskozi uhajajo v prostor. Robovi tega prostora ostajajo digitalni, gladki, ekranski in si le redko dovolijo slikarsko gesto. Zdi se, kot bi se vse barake, podrtije, predmestja in svet slumov stekali na gladki stekleni in jekleni fasadi velikanskega mesta -–nebotičnika. Slike so podobe nekega znanega, a nevidnega sveta, mentalne podobe urbanega, ki nas obkroža, a to urbano vendar šele s slikarsko izpostavitvijo postane prepoznavno.

Delo umetnice, ki je v preteklih dveh letih prejela študentsko Prešernovo nagrado in nagrado zbirke Essl, na hitro pomežikne mentorju Bojanu Gorencu in se dotakne Sarah Morris, vendar pa so posebej zanimiva tista dela, v katerih se resnobnosti pridruži še nekaj nagajivosti Franza Ackermanna ali slikarskih gest, ki lazurno prekrijejo stroge spodnje nanose in namigujejo na umetničino nenehno raziskovanje v okvirih slikarskega medija.

Na drugi strani galerije je kiparski opus, ki idejno nastaja v svetu vsakdanjika, Borisa Beje, ki je verjetno vzorčni slovenski predstavnik te »multitasking« generacije. Vtis, ki ga obiskovalcu prinese videno, pa se zdi vendarle ločen, oddvojen od realnega sveta. Beja, ki se je uveljavil s svojim kritiškim pisanjem (njegove recenzije so dosegljive na spletnem portalu Siol.net in zaradi njih smo se ljubitelji umetnosti večkrat sprehodili na ta medmrežni naslov), organizacijo razstav, ki jo je označil za »preživetveno taktiko«, in marsikaterim drugim 'projektom', ki mu omogoča, da lahko kipari, se v svoji umetniški praksi zmore odmakniti od spektakla. Refleksijo tistega, kar prinese vsakdanjik, utelesi v formalno poetiko, ki ni zavezana trendovskim zahtevam, prilagajanju trgu, občinstvu ali financerjem. Kot v svojih kritiških izjavah je Beja neposreden tudi v umetniških delih, a slednja vnesejo v svet še druge dimenzije.

Že leta 2010 je Beja združil grafiko in kiparstvo, v lesenih oblikah klavirja in stiliziranih delavskih lopah pa pokazal, kako je moč združevati izčiščene linije in estetizirane oblike ter hkrati brez plakatnosti izražati eksistenčne stiske na eksistencialen način. Bolniške postelje, ki jih je prvič razstavil leta 2012 na terasi Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, so se naselile v prostoru, kjer jim ni treba posebej opozarjati, da so umetnine. S sebe so odvrgle rjuhe, a tisto, kar obiskovalec začuti, ko se sreča z njimi, ni manko tkanine, temveč manko organskega. Na njih manjka telo. Postavitev je po občutju podobna projektom Christiana Boltanskega, saj z objekti, ki so nekoč pripadali telesu, prav tako prek manka opozarja na odsotno. A Beja delo postavi v kontekst, ki se odpira drugače od večnega dotika s holokavstom. Prisotnost, ki jo je ustvarila odsotnost, je pri Beji prav tako strašljive narave, saj ima opraviti s smrtnostjo, končnim dejanjem, s katerim se bo srečal vsakdo izmed nas, vsak, ki s seboj nosi želje, spomine in strahove, s skrito kodo odtisnjene na posteljne vzglavnike.

Kontekst, v katerem se srečamo s posteljami z nekdanje nevrološke klinike, sproži dodatno nelagodje. Si bo slehernik sploh še lahko privoščil bolniško posteljo? Bo tudi za njegovo telo še poskrbela država ali pa se bo znašel v skupini tistih, ki se bodo morali znajti drugače?

Samostojna razstava Suzane Brborović in Borisa Beje v Ljubljani predstavlja dva umetnika mlajše generacije, ki ustvarjata v svetu, v katerem zdravje, izobrazba in kultura, pa tudi dobri medčloveški odnosi niso več nekaj samoumevnega. Z razstavo pokažeta, da sta se sposobna od tega sveta umakniti, o njem razmisliti in ga prenesti nazaj, v galerijski prostor, da se z njim srečamo tudi mi.

Suzana Brborović dela. Boris Beja dela. Umetnost dela, ker umetnostna dela so.

 

Petja Grafenauer