Predlog Galerije Equrna za Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Herman Gvardjančič izhaja iz izjemno močne generacije umetnikov, ki jih je leta 1968 Aleksander Bassin označil za »ekspresivne figuralike«, kar je slovenska različica takrat zelo močne evropske smeri, ki se je zgledovala po anglosaksonskem popartu. Gvardjančič je znotraj te skupine najpomembnejši krajinar. In že od vsega začetka se v njegovem delu sijajno združujeta dve izkušnji: prva zadeva genius loci. To ni samo globoko vsajena, skoraj nezavedna, neposredna zavezanost domačemu kraju, prostoru, ljudem in okolju Sorškega polja in pogorju okrog njega, temveč je, drugič, tudi premišljena, simbolna in družbena vsebina »duha kraja«, izražena v formalno skrajno dognani in dosledni modernistični/postmodernistični likovni govorici.
Četudi je Gvardjančič v jedru slikar intuicije, primarne senzibilnosti, spontane odzivnosti na zunanje, posebej krajinske impulze, pa ne smemo spregledati njegovega métiera: naglo je spoznal, kako pomembno je prvotni navdih ujeti v ustrezno formo, kako potem forma sama dobi ustvarjalni zagon, se razvija znotraj slikovnega polja, teži bodisi k (foto)realistični stvarnosti (slike iz obdobja 1972–1975) ali k abstraktni romantični sublimnosti (1976–1979). Po letu 1980, v času neoekspresionizma/nove podobe, se najprej spremeni njegov pogled na motiv: sedemdeseta leta so čas »pogleda od daleč«, krajina se dogaja v postopnih oddaljevanjih, v horizontalnih prostorskih, svetlobnih in barvnih planih (distanca, globina); zdaj obrne pogled v bližino (Trave, 1981), v dramatičnih mizanscenah (1983–1990), kot bi bili priče barvnih neurij, se pojavi hiša, rob zaselka, vsebine slik postanejo eksistencialno zavezujoče, prerešetane s spomini in bližnjimi dogodki (Hiša samomorilke Silve, 1983, Blitz, Reminiscence, 1985), in prevladujoče razpoloženje tega slikarstva sodi v pozne (postmoderne) formulacije »temnega modernizma« (termin Tomaža Brejca). Novo desetletje (1990–2000) se odpre z barvami: Gvardjančič postane resnični kolorist, njega ni »strah barve«. Vendar ne slika v ploskvah, ampak z barvami riše, zdaj barvni kontrasti poganjajo risbo v vse bolj divje, stopnjevane ritme, kontrapunkte, jukstapozicije. In kmalu zaslutimo, da se izza barvne dinamike razodeva tudi sodobna glasba: od Nico in Milesa Davisa do islandske skupine Sigur Ros. Nasploh se v njegovih krajinah ves čas skrivajo aktualne vsebine (ciklus Slovenae iz konca osemdesetih let), včasih kar neposredne reakcije na dramatične dogodke v slikarjevem življenju in svetu, in krajina ni nikakršno zatočišče, ampak življenjska arena, dejavno prizorišče človekove usode: krajina ni posnetek, ampak apokalipsa in izbruh novega sveta.
Gvardjančič je mojster risar, to je najbolj skrbno obdelovana kontinuiteta v njegovem opusu. Tako originalnega risarja že dolgo nismo imeli. V risbi lahko preigra vse registre svoje intuicije, domišljije, odzivov na zunanje impulze, seže v bližino stvari, kot bi se znašli v nekakšen likovnem rizomu, in se odmakne do najbolj oddaljene, sublimne vizije. Ta izkušnja je tako zadnje čase tako čudovita, da skoraj prevlada njegov slikarski domet.
O Gvardjančičevem ustvarjanju je treba razmišljati zelo široko: njegove krajinske apokalipse nadaljujejo in dokončujejo Jakopičeve žareče gorenjske krajine, njegove najnovejše risbe pa spominjajo na (ali kar udejanjajo) nevronske mreže, kot jih odkriva sodobna nevroznanost v naravi in človeku.
Herman Gvardjančič je za svoje delo prejel najpomembnejša strokovna priznanja, zdaj je čas, da ga nagradimo s Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
.jpg)