manirízem -zma m (ī)

1. um. manierizem: značilnosti manirizma; manirizem in renesansa / obravnavana slika je tipičen primer manirizma

2. knjiž. navada, manira: če se določen način slikanja le preveč ponavlja, se kaj rad razvije v manirizem

Manirizem v sodobni umetnosti ni neposredno oživljanje sloga 16. stoletja – za katerega so značilne podaljšane oblike, umetelnost in disonance – temveč konceptualna preobrazba njegovih temeljnih negotovosti: nestabilnosti, samorefleksivnosti in napetosti med tehničnim mojstrstvom in namerno nespretnostjo. Da bi to raziskali, se lahko osredotočimo na Gerharda Richterja. Njegovo delo uteleša sodobno obliko manirizma z nihanjem med fotorealizmom in ekspresivno abstrakcijo, rušenjem slikarskih konvencij in sprejemanjem dvoumnosti kot formalnega in filozofskega stališča.  

1. Richterjev maniristični paradoks: mojstrstvo in izbris  

Tako kot maniristi (Pontormo, Parmigianino), ki so destabilizirali harmonijo visoke renesanse, Richter spodkopava avtoriteto tako reprezentacije kot abstrakcije. Njegov zamegljeni fotorealizem (npr. Betty, 1988) posnema maniristično ‘figuro serpentinato’ – ne z dobesedno deformacijo, temveč z nerazložljivo napetostjo med fotografsko natančnostjo in slikarskim raztapljanjem. Zameglitev deluje kot ‘pentimento’, vidna sled umetnikove roke, ki uničuje lastno iluzijo. Ta pristop je manirističen ker vztraja pri umetelnosti; pri tem, da sam akt upodabljanja pretvori v subjekt.  

2. Tesnoba vpliva in ironija  

Manirizem je nastal kot reakcija na popolnost Michelangela in Rafaela; podobno se Richterjevo delo sooča z bremenom umetnostne zgodovine, a istočasno zavrača jasno pripadnost. Njegovih 48 Portretov (1972) – hladne, arhivske upodobitve moških intelektualcev – spominjajo na Bronzinove ledene, odmaknjene portrete, pri katerih je psihološka globina potlačena v korist površinske napetosti. Richterjeve Cageove slike (2006) s svojimi razmazanimi, plastenimi abstrakcijami spominjajo na disonantne barvne palete Rossa Florentina, kjer je lepota namerno spodkopana.  

3. Nestabilnost kot metoda  

Maniristična umetnost se je krepila z dvoumnostjo (pomislite na Padec velikanov Giulia Romana, kjer se arhitektura in telesa rušijo v kaos). Podobno delujejo Richterjeve abstrakcije (Abstraktna slika [726], 1990): so gesturalne in sistematične, čustvene in neosebne. Njegova tehnika z rakljem sliko obenem uničuje in ustvarja – maniristična ‘sprezzatura’, navidezno brez truda, dejansko pa je vse zelo preračunano. Slike lebdijo med redom in entropijo, podobno kot Parmigianinova Madonna z dolgim vratom, kjer so proporci in prostor namerno moteni.  

4. Povezava z digitalnim manirizmom  

Sodobni manirizem presega Richterja – umetniki, kot so Wade Guyton (ki uporablja tiskalnike inkjet, da mu tako »spodleti« reprodukcija digitalnih podob) ali Laura Owens (na slikah se igra z dekorativnim preobiljem in prostorsko zmedo), nadaljujejo to tradicijo. Richterjeva serija Strip (2011), ki izhaja iz digitaliziranih potez čopiča, literalizira maniristično zanimanje za mediacijo: kljub odsotnosti roke je delo globoko povezano s slikanjem. To odmeva v današnji post-internetni umetnosti, kjer se podobe nenehno predelujejo, prav tako kot so maniristi preurejali renesančne oblike v nekaj nestabilnega in čudnega.  

Zaključek: Richter kot manirist digitalne dobe  

Richterjevo delo ni samo ‘videti’ maniristično, pač pa ‘razmišlja’ maniristično. Njegova praksa uteleša ključne lastnosti sloga:  

- hiperzavedanje umetnostne zgodovine (navajanje Casparja Davida Friedricha ali Mondriana, hkrati pa spodkopavanje njune gotovosti);  

- tehnično virtuoznost skupaj s samosabotažo (zameglitev, uničenje z rakljem);  

- dvoumnost kot vsebina (Je to fotografija? Slika? Abstrakcija ali reprezentacija?).  

V svetu, kjer so podobe izmuzljive in pomen negotov, je Richterjev manirizem popolna estetika v dobi dvoma. Ne rešuje protislovij – v njih uživa, tako kot maniristi, ki so slikali popolne nepopolnosti.

Slovarska definicija: fran.si

Prompt: Jon Derganc

Tekst: DeepSeek

Lektura DeepSeekovega Slovenskega prevoda angleškega originala: Katarina Mahnič